Imamo torej par anonimnih eksistenc, zaprtih v »pekel drugega« na (vsaj) dveh ravneh: sta »tujca v tuji deželi«, zataknjena v lastno družbeno izključenost, vendar sta enako tuja tudi drug drugemu ter v svoji radikalni izkoreninjenosti navsezadnje celo sama sebi. Eden je prebegli intelektualec, tokrat brez disidentske avreole (Nejc Cijan Garlatti), ki si svojo nemoč lajša s cinizmom, a hkrati vse teže prikriva prezir do manj rafiniranega sotrpina, fizičnega delavca zoženih obzorij (Marko Mandić), ki onkraj potešitve osnovnih potreb segajo le do tipičnih gastarbajterskih fantazem. A tudi ta drugi, pa naj bo še tak zarobljenec, ima svoje adute, s katerimi vzdržuje svojevrstno ravnovesje med nezdružljivima, toda v stari eksistencialistični maniri na skupni obstoj obsojenima likoma – kot na primer nekakšen surovi vitalizem, ki ne skriva užitka ob hrani in izločanju, a tudi jasen okvir »smisla«, pa naj ta deluje še tako naivno.
Vse našteto se odraža v pretehtani uprizoritveni zasnovi – večplastnost razmerja med protagonistoma tako nakaže kostumografija Ane Janc, ki »umetnika« odene v spodnjo majico in trenirko, gradbinca pa v belo srajco, pri čemer gre mogoče bolj kot za komični obrat za komentar »navideznosti« razlik med njima, pa če se zdijo še tako skrajne. V strukturnem smislu si pač delita umeščenost v drobovje sistema, v »nevidnost«, ki jo neposredno nakazuje njuno klavrno kletno bivališče, ki ne premore niti okna, torej vsaj nekega posrednega dostopa do sveta »tistih zgoraj« (oziroma »resničnega« življenja sploh). Bivanjsko utesnjenost junakov podčrta scenografija Igorja Vasiljeva, ki ju zapre v izvotljeno kocko v globini odra, opremljeno le z nekaj kosi oguljenega pohištva in praznimi zaboji; tu občasno zaslišimo vlak, ki prihrumi tik mimo sobice, zidovi se tresejo, luči pa utripajo v pomanjkanju toka – motiv, sicer znan tudi iz filmov, še dodatno ilustrira krhkost položaja dveh oseb, ki sicer »sta«, toda v simbolnem pogledu ne obstajata zares.
Cijan Garlatti in Mandić ju odigrata z vso silovitostjo te razkosanosti – skozi nadzorovano intenzivnost telesnega izraza, ki se razpenja od pritajenih gest do slapstick prijemov, ter preko palete duševnih stanj, ki sega od zajedljive vdanosti v usodo do cvileče pijanosti ali slepega besa, postopno oblikujeta širšo fresko »deprivilegiranega razreda«, vmes pa se v krajšem izstopu iz odrske realnosti (ki vključuje tudi serijo ironičnih »živih slik«) vzpostavita kot nekakšna zastopnika tlačenih, ko se z rampe preteče zazreta v gledalce. Vseeno pa ta »politični« potencial, vsaj kar se tiče samih likov v predstavi, ostane na ravni nastavka – kajti do prepoznanja skupnih temeljev in možnosti za preseganje razlik pride šele na točki, ko je že prepozno.
