»Ker ni popolnega človeka in ker ni popolnih odnosov. Vedno boš nekomu všeč in nekomu ne. Nekomu si simpatičen in ti ni treba kaj dosti narediti za to, nekomu drugemu nisi in mu tudi nikoli ne boš, pa se lahko trudiš, kolikor se hočeš. Zato sem prepričana, da je najboljša možnost, da tako pri javnem nastopu kot povsod drugje ostaneš zvest samemu sebi in si zato, da bi bil bolj všeč nekomu drugemu, na obraz ne nadeneš maske (ne mislim te maske, ki si jih v zadnjem obdobju nadevamo vsi).«
Na čase, ko je delala pri radiu, ima zelo lepe spomine, predvsem sedem let in pol v jutranjem programu, ki ga je ustvarjala skupaj z dolgoletnim prijateljem Sašem Pappom, je bilo nepozabnih: »Člani jutranje ekipe smo bili zelo povezani, skupaj smo ustvarjali, skrbeli drug za drugega, se spodbujali in si privoščili majhne in velike zmage. To so bili po eni strani zelo kreativni, po drugi zelo naporni časi. Vstajala sem ob štirih zjutraj, ob petih sva namreč s Sašem že prvič rekla 'dobro jutro'. Imela sva svoje navade in svojo rutino, vedela sva, kdaj popijeva prvo kavo in kdaj je čas za drugo. Zelo dobro sva se poznala in drug za drugega vedela, kje so meje in kdaj je imel kateri od naju dober ali slab dan. »
Tudi televizija je imela svoj čar, se spominja Požganova, delala je z izvrstno ekipo in dala od sebe vse, kar je v tistem obdobju lahko: »Ko smo začeli snemanje, je bil moj mlajši sin Karli star tri mesece in v olajšanje mi je bilo, da snemamo v moji lastni kuhinji, da sem vmes lahko skrbela tudi zanj. Ne bom rekla, da je bilo to najpreprostejše obdobje, je bila pa moja ljubezen do kamere in dela samega tako velika, da mi je ob pomoči družine in celotne ekipe uspelo združiti eno in drugo.«
Na radiu je Polona preživela skupaj 18 let, na televiziji dve leti, a prizna, da je svoje radijske in televizijske čase v celoti izživela, čeprav ni nikoli dokončno zaprla vrat za seboj. »Vsa ta leta sem vmes predavala in veliko javno nastopala na različnih odrih. Na prireditvah, večjih in manjših, v podjetjih po vsej Sloveniji, še vedno skoraj vsak dan stojim pred kamero in pripravljam gradivo za spletna predavanja, ki jih izvajam. Pomembno mi je, da sem lahko pri svojem delu kreativna in da lahko izrazim svoja stališča in ideje,« je jasna sogovornica.
Kot uspešna predavateljica komunikacije in retorike Polona Požgan opaža, da se Slovenci vse bolj zavedamo, da nam znanja na področju komunikacije še kako manjka: »S komunikacijo ustvarjamo odnose in na tem področju nam, predvsem v zadnjem obdobju, ne gre ravno najbolje. Sama verjamem, da človek ne more biti prijazen z drugimi, če ni najprej prijazen sam s sabo. Verjamem, da ne moremo lepo komunicirati z drugimi, če najprej ne komuniciramo lepo sami s sabo. In ker vselej komuniciramo tako, kot se počutimo, počutimo pa se v zadnjem obdobju ne ravno najbolj vrhunsko, je temu primerna tudi naša komunikacija.«
Z javnimi nastopi in komunikacijo slovenskih estradnikov se ne ukvarja, ko gre za politike, ni preveč navdušena. Niti nad vsebino niti nad izvedbo. Prepričana je, da je najboljša pristna in avtentična komunikacija in da mora govorec več misliti na javnost, ki jo nagovarja, kot nase. Ne enega ne drugega pri naših politikih ne zaznava.
Po besedah sogovornice prijaznost ni toliko povezana z značajem posameznika, kot je z odločitvijo: »Za prijazno komunikacijo – s sabo in z drugimi – se odločiš. In to odločitev sprejmeš vsak dan znova. Vmes se večkrat zmotiš, ti spodleti, a pomembno je, da se tega zaveš in poskušaš naslednjič to popraviti. Večkrat mi v kakšnem podjetju kdo reče: 'Ko bom imel višjo plačo, bom tudi jaz prijaznejši.' A prijaznost ni povezana s številko na našem bančnem računu. Če bi bila, bi bili najbogatejši ljudje najprijaznejši. Najbrž se vsi strinjamo, da je pogosto celo obrnjeno.«
Slovenci v zadnjem obdobju ne ločimo več med pojmi, kot so »različno mnenje« in »konflikt«. Požganova meni, da smo preveč čustveno vpeti v to, kar se nam dogaja: »Janša, vlada, politika, (ne)cepljenje, korona, vera, begunci… To so teme, ki same po sebi ne razdvajajo. Naš odnos do teh tem je tisti, ki (prehitro) pripelje do konflikta. Nimamo potrpljenja, da bi slišali ali poslušali drugo mnenje. Ljudje smo načeloma boljši govorci kot poslušalci. Poslušamo večinoma zato, da bi odgovorili, in ne zato, da bi razumeli. Poleg tega radi dajemo nasvete, za katere nas ni nihče prosil, radi obsojamo, etiketiramo, predvidevamo in žal tudi presodimo, da so tisti, ki se z našim mnenjem ne strinjajo, proti nam. Na tem področju nas vse zanaša.«
Ne le v družini in med prijatelji, dobri odnosi in komunikacija so zelo pomembni tudi na delovnem mestu – bolj kot višina plače. »Daleč od tega, da bi trdila, da višina plače ni pomembna. Seveda je. A odnosi so tisti, ki so še pomembnejši. Ni toliko pomembno, kaj delaš, kot je pomembno to, s kom delaš. Kdo so ljudje, ki jih srečuješ in v katerih družbi si vsak dan, po osem ur na dan, 40 ur na teden, 160 ur na mesec. Če nam naslednji mesec vsem dvignejo plačo za x evrov, bomo dva do tri mesece zelo zadovoljni. Potem bomo ta povišek dojemali kot del naše redne plače in zadovoljstvo bo hitro skopnelo. Odnosi so tisti, ki določajo kakovost našega življenja. Zaradi odnosov – zasebnih in poslovnih – smo srečni, nesrečni in vse vmes.«
Še nekaj je, kar poudari Požganova – ljudje se obremenjujemo z vprašanjem, kaj bodo rekli drugi. »Tako smo bili vzgojeni. To vprašanje je v slovenski družbi zelo razširjeno. Lepo se obnašaj, kaj si bodo drugi mislili, ne bodi tako glasna, kaj bodo sosedje rekli, ni treba, da si najpametnejša, nehaj se jeziti, bodo rekli, da nisi dobro vzgojena, ne kriči, te bodo vsi slišali, ne joči, bodo mislili, da si kot punčka… Večini je mnenje drugih ljudi pomembnejše od lastnega mnenja. To vprašanje se v naših glavah, v naših mislih, pojavi nekje pri sedmem letu starosti. In nas spremlja vse do smrti. Nekje sem prebrala, da je vprašanje 'kaj bodo drugi rekli' največji ubijalec sanj. In moram se strinjati. Ko se zavemo tega vprašanja in dejstva, da ga imamo v glavi prepogosto, se lahko začnemo ukvarjati z interno komunikacijo. Zavestno se lahko odločimo, čigavo mnenje nam bo pomembno in kdo so ljudje, za katere nam ni vseeno, kaj bodo rekli.«
