Naj ne zveni morbidno, a v življenju je pač tako, da se nikdar (če se že, pa se zelo redko) ne zavedaš, kdaj kakšno stvar počneš zadnjič. Tudi pri tako »banalni« stvari, kot so avtomobili. Kar nekaj takšnih izkušenj imamo tudi sami, smo pa bili pred kratkim, ko smo na test dobili limuzinsko različico sicer v Evropi precej bolj priljubljene Mazdine kombilimuzine mazde3, precej trdno prepričani, da imamo tovrstno različico štirikolesnika na testu zadnjič. Ko govorimo o limuzinah tega velikostnega razreda (mazda3 v dolžino meri 4,66 metra), je namreč bolj kot ne jasno, da te počasi, a zanesljivo izginjajo, vsaj z evropskih cest. Res je, če bi konkurenco razširili na premijske znamke, bi pogojno lahko za njene tekmece po velikosti šteli tudi kakšne njihove predstavnike, ki bodo ostali še nekaj časa, a tam je zgodba vendarle drugačna, od razvoja in zasnove avtomobila dalje. Če pa se vrnemo k bolj »ljudskim« znamkam, lahko ugotovimo, da je dandanes konkurenca mazde3 skorajda neobstoječa. Ne sicer še povsem, a ob razvoju dogodkov (beri: rasti priljubljenosti električnega pogona in predvsem športnih terencev) ta dan ni več daleč…
Razlogov, zakaj je tako, je več. Nekatere smo omenili le nekaj vrstic višje, potem pa je tu tudi dejstvo, da je kombilimuzina veliki večini enostavno bolj všeč, obenem je tudi bolj uporabna. Čeprav ima po litrih limuzinska mazda3 denimo celo večji prtljažnik od kombilimuzinske sestre (450:334 litrov), je ta zaradi majhne odprtine in oblike bistveno manj uporaben, prav tako je malenkost manj prostora na zadnji klopi. No, za otroke in nižjerasle ga je vseeno dovolj, sicer pa Mazdin glavni adut v tem razredu tako in tako že nekaj časa prostornost pač ni. Je pa zato to zagotovo občutek med vožnjo, ki prekaša veliko večino, če že ne skoraj vseh tekmecev. In »trojka« s pogonom, ki ga je ponujal testni primerek, je ta sloves le še enkrat več potrdila.
Pod motornim pokrovom se je namreč skrival najnovejši skyactiv-X – bencinski motor z nekaterimi lastnostmi dizelskega, kot ga radi označijo pri Mazdi, ki, skratka, ponuja najboljše iz obeh svetov. Vsaj v teoriji je tako. V praksi, vsaj sami smo imeli tak občutek, se 2-litrski 4-valjnik s kar 137 kilovati (186 konji) moči ne »zbudi« popolnoma tako zelo hitro, kot se večina dizelskih motorjev, pa tudi večina turbobencinskih, je pa zelo živahen pri, recimo temu tako, srednje visokih vrtljajih. Skratka, sami smo pri njem opazili le malo lastnosti dizelskega motorja, tudi zato, ker pri hitrejših vožnjah in težji nogi ni niti pretirano varčen, je pa zato, ko ga vozite zmerno, porabil zelo spodobnih 6,3 litra bencina na 100 kilometrov. Kar je sicer dober liter več od tovarniško navedenega podatka po merilnem ciklu WLTP, za katere smo se kar nekako navadili, da so največ pol litra od izmerjene porabe, vseeno pa je to precej lepa številka.
Da ne bo pomote, vožnja mazde3 s tem motorjem je vseeno v užitek. Pospešek do stotice znaša 8,1 sekunde, in ko vsemu skupaj dodate Mazdine zdaj že pregovorno dobre vozne lastnosti, z ravno prav naravnanim vzmetenjem za pravo kombinacijo udobja in »športnosti«, pa izjemno odziven volanski mehanizem, odličen šeststopenjski ročni menjalnik in predvsem odličen položaj za volanom (ki ga je sicer težko opisati, a recimo, da voznik v tem avtomobilu takoj začuti željo po vožnji), je mera polna. Prav tako k dobremu počutju voznika pripomore enostavno upravljanje nastavitev in infozabavnega sistema, saj Mazda kot ena redkih (kar je pohvalno) vztraja z velikim vrtljivim gumbom namesto upravljanja na dotik. To pa je, kot poudarjamo vedno znova, sploh med vožnjo bistveno bolj praktično, hitrejše in varnejše.
Cena? Ni nizka. Sicer domala popolnoma opremljena z močnim motorjem je mazda3 vendarle avto segmenta B. In 30.240 evrov, kolikor stane… No, pa saj vsak zase ve, kakšen avto potrebuje in koliko denarja lahko zanj odšteje. Eno je jasno – predvsem z vozniškega vidika ga bo ta mazda povsem zadovoljila.
