Ampak sam bi raje sledil trenutni situaciji, ki jo omenja novinarka Dnevnika. Dejstvo je, da lahko trenutna vlada in bodoče vlade ustanovijo tisto, kar se jim zdi prav, in pri tem računajo na določeno podporo javnosti. Podobno mora ravnati mestna oblast, ki pa lahko, kot smo videli odpelje bronastega avstrijskega feldmaršala iz muzeja v njegov stari ambient, ne da bi, čeprav je to javna stvar, malce pomislila, da je v tovrstne spomenike vlita ali vklesana tudi določena ideologija.
Če se vrnemo k naslovu članka, potem bo jasno, da je v našem primeru kokoš pravkar imenovani vede, muzej pa surovo jajce.
Lahko se tudi vprašamo, zakaj ima kokoš ali vede v zgodbi o bodočem MSO začasno prioriteto pred jajcem ali muzejem? Zgodba gre namreč takole: sklepa vlade o ustanovitvi muzeja ne more uresničiti ustanovitelj in zato imenuje fizično osebo, ki bo na podlagi sklepa vlade poskrbela za vpis dotlej imaginarnega MSO v sodni register, pridobila davčno številko in račun zavoda. Skratka, muzej mora postati pravna oseba. V tej prvi fazi čaka kokoš ali vedeja še veliko drugih administrativnih opravil. Pravkar rojeni muzej mora imeti, če si ga predstavljamo kot jajce, tudi nekakšno vališče oziroma začasni ali stalni naslov, kamor mu bodo državne inštitucije in drugi pošiljali dopise in prve račune za svoje usluge.
Jajce, ki tokrat simbolno nadomešča muzej, je sicer krhka stvar, ampak tole naše je po moje že skuhano na trdo in ga bo zelo težko streti. Na koncu te muzejske sagice je torej na mestu za zdaj zgolj domneva, da bo MSO in futurum postal zoprno politično vprašanje, ki ga bo zelo težko razrešiti. Podobno se lahko zgodi z do našega mesta radodarnim in v bron vlitim avstrijskim možakom iz vojaškega vrha »ječe narodov«, ki je, kot bi rekli naši južni sosedje, »prošao ispod radara«. Dosti manj težav bi bilo na primer z muzejem damskih torbic, ki že dolgo domuje v deželi tulipanov, ali s kakšnim spomeniškim obeležjem v obliki betonskega kvadra ali kvadrov, ki že nekaj časa »krasita« Kongresni trg.
Iztok Durjava, Ljubljana
