Namreč vse druge vitalno pomembne sanitarne lastnosti bivanja država stalno meri in nadzoruje (voda, hrana …). Pri zraku, ki se ga ne vidi, se ga ne da prijeti in večino vsebovanih primesi tudi naš nos ne zazna, pa si vsak investitor lasti pravico odločanja, čeprav o zadevi nič ne ve in žal za svoje odločitve tudi nič ne odgovarja. Tudi država kakovosti zraka v bivalnih prostorih praktično ne nadzoruje, medtem ko vneto meri kakovost zraka v naravnem okolju, kjer smo le okoli 10–15 odstotkov časa. Denimo MŠŠ izrazito nima posluha za ustrezno prezračevanje v šolah, njihova donedavna uslužbenka je tudi na nedavni izredni seji DZ povedala, da je odpiranje oken najboljša rešitev. Čeprav je ta »rešitev« neskladna s predpisi. Posebna težava so energetske sanacije, kjer se prezračevanje praviloma izpusti in naredi le lepe fasade. Namreč svež in čist zdrav zrak nima ekonomske vrednosti, ne izkazuje dobička, ki ga razpisi za sofinanciranje prenov zahtevajo.
»Dobra volja« ni dovolj
Ob aktualni epidemiji so začeli projektirati in inovirati prezračevalne sisteme tudi ljudje dobre volje, inovatorji, kot da tega strokovnjaki ne poznamo ali ne znamo urediti. Konkretna tehnična »inovacija« z odzračevanjem brez rekuperacije za 1000 evrov na učilnico žal ne bo prava odločitev, saj niti ne more stati 1000 evrov, niti ni skladna s predpisi in ni nič boljša kot odprta okna, ki pa se jih v nekaterih »energetsko saniranih« šolah žal sploh ne da v celoti odpirati. Namreč v razredih so ljudje, otroci in moramo jim zagotoviti sanitarno primerno prezračevanje; ne moremo po bližnjicah in narediti kar koli, le da se zrak izmenjuje. Seveda v Sloveniji znamo pravilno projektirati in izvesti šolske objekte, le naročnik mora biti tovrstno razgledan in za to zainteresiran, kot denimo Škofijska gimnazija v Ljubljani. Kot pri vsem drugem je tudi na tem področju veliko dobrih praks, pa tudi slabe, ki dajejo slabo reklamo modernemu prezračevanju z rekuperacijo.
Škoda je, da v Sloveniji nimamo narejenega seznama dobrih praks, dobrih rešitev za posamezne primere, ki bi služile kot osnova naročnikom, investitorjem in projektantom, da ne bi nasedali slabim rešitvam in slabim izdelkom (decentralno prezračevanje). Seveda so k temu poklicana strokovna združenja, ZAPS in IZS, ki bi morala izdelati in promovirati najboljše tehnične rešitve na tem področju in prek pooblaščenih inženirjev zahtevati dosledno spoštovanje predpisov s področja prezračevanja, kar se v praksi ne dogaja. Tudi MOP ima zaprte oči in gluha ušesa, ko pride do te tematike, ki jo je šele epidemija potegnila s stranskega vhoda pred glavna vrata.
Ustrezno prezračevanje
In kakšno je ustrezno prezračevanje v šolah, vrtcih, DSO? Boljše je lokalno po učilnicah (sobah) kot centralno, saj lahko pri centralnem sistemu pride do mešanja dovodnega in odvodnega zraka in prenosa morebitnih virusov od prostorov, kjer so vsi zdravi, do prostorov, kjer so okuženi. Posebej to velja za DSO, kjer so prostori z zdravimi in okuženimi osebami ločeni. Denimo v DSO – TDU v Loki pri Zidanem Mostu je prišlo do onesnaženja dovodnega zraka zdravim osebam s strani odvodnega zraka okuženih oseb prek rotacijskega regeneratorja in posledično do okoli 100 novih okužb. Namreč pri rotacijskih regeneratorjih je možnost prenosa virusov (netesnosti) večja kot pri lamelnih rekuperatorjih, kar pa doslej v praksi ni bil evidentiran problem, saj tako invazivnega virusa še ni bilo. Šele lani jeseni je NIJZ prepovedal uporabo naprav, ki nimajo ločenega zračnega toka.
V Sloveniji je več šol opremljenih s centralnimi sistemi rekuperacije, ki zavzemajo veliko prostora in so glede uporabe in regulacije dokaj zapleteni. Večina teh sistemov sploh ne obratuje, saj bi vsako leto morali za redni vzdrževalni remont plačati večji znesek, ki ga šole in vrtci večinoma nimajo na razpolago. Tudi zato je ceneje, bolj praktično in s stališča vzdrževanja bolj racionalno, da ima vsaka učilnica svojo prezračevalno napravo, ki se jo praviloma vgradi nekje v hodniku pred učilnico.
In kakšno je ustrezno prezračevanje učilnic
Svež zrak naj prihaja na nasprotni strani od katedra. Seveda je lahko zračni tok tudi obraten, od šolske table proti zadnji strani, pomembno je le, da sta si dovod in odvod čim bolj narazen in po možnosti nameščena diagonalno, da je izkoristek pretoka zraka čim boljši (batno, oziroma izpodrivno prezračevanje). Zrak naj prihaja s čim manjšo hitrostjo, v bivalni coni ima pri 20°C lahko do 0,18 m/s, pri 22°C pa 0,22m/s … To veleva Pravilnik o prezračevanju in klimatizaciji stavb. Lahko se v dovodnem kanalu naredi reže pod kotom 45 stopinj proti steni, od katere potuje zrak v bivalno cono, ki je v šolah po standardu CR 12792:1997 določena pri 130 cm nad podom. Za dovajanje zraka je še bolje narediti perforirano steno v višini bivalne cone, skozi katero prihaja zrak s hitrostjo, ki je uporabniki ne morejo zaznati.
Regulacija volumna naj bo na senzor CO2 v odpadnem zraku. Mejne vrednosti za koncentracijo CO2 so zapisane v standardu SIST EN 13779:2007, kjer so določene kategorije. V šolah do vrednosti 1250 ppm velja, da je stanje sprejemljivo, potem do 1500 ppm začasno sprejemljivo in nad to vrednostjo nezdravo. Na ta način se ustrezno odvedejo tudi druge vsebine v zraku (VOC, volatile ogranic compound). Hrup naprave bodisi prek ohišja naprave bodisi prek razvodnih elementov ne sme presegati 30 dB. Količina dovedenega zraka oziroma izmenjave zračne mase mora biti vsaj 25 m3/h na osebo.
