Različica vodenja tovorne proge pod postajo je seveda krajša (22 km) in tako postopkovno kot finančno bolj primerna in tehnično izvedljiva z vkopavanjem brez motenj vlakovnega in cestnega prometa. Na obstoječi postaji bi lahko z rekonstrukcijo tirov in naprav zmanjšali obseg harfe, na rekonstruiranih dvotirnih progah Šiška–Kamnik in Ivančna Gorica–Ljubljana bi lahko uvedli lahko primestno in mestno železnico. Prav tako realna je razširitev podvoza Šmartinske ceste pod železnico, ki je danes najbolj kritično prometno grlo v mestu. Na prostih zemljiščih okoli železniške postaje bi lahko po vzoru Euralilla – oživljeno območje nove železniške postaje v središču mesta Lille – končno izvedli Emoniko s prometno glavo, trgovskim centrom, hotelom, novim sodiščem in stanovanji, ki bi mestno središče povezali z razvojem območja Gospodarskega razstavišča za Bežigradom.
Glede na dejstvo, da smo od natečaja za Potniški center Ljubljana leta 2002 uspeli zgraditi samo Situlo, lahko sklepamo, da so velikopotezni projekti prestavitve tirov utopije, ki nas že najmanj 100 let samo odvračajo od uresničljivih rešitev za Potniški center Ljubljana in ljubljansko železniško vozlišče. Takšno stališče zagovarjam že od 16. 12. 2009, ko smo študijo variant obravnavali na tedanjem svetu PŽ za razvoj in urejanje mesta. Že takrat smo ocenili, da je rešitev V4 s potniškimi progami na terenu in poglobljeno tovorno progo pod obstoječo železnico tako za funkcioniranje kot razvoj mesta in regije najbolj primerna tudi iz ocene stroškov in koristi, kar velja še danes.
Še moj pomislek o pozivu na razpis referenduma, za katerega nisem prepričan, da je v tem primeru najbolj primerna oblika soodločanja javnosti. Če namreč postavimo referendumsko vprašanje, ali v celoti vkopati železnico ali ne, se bojim, da bo velika večina javnosti spet nasedla utvari o realnih možnostih za takšno varianto, kar nas bo tik pred zdajci ponovno odmaknilo od izvedbe težko pričakovanih projektov modernizacije obstoječe potniške in avtobusne postaje Ljubljana.
Za konec pa še kratek odgovor na vprašanje, ali sem že sprevidel, kako zgrešena naj bi bila moja urbanistična in arhitekturna paradigma. V čem naj bi bila zgrešena politika notranjega razvoja mesta z zgoščevanjem zazidave na degradiranih zemljiščih opuščene industrije, kjer so bile v zadnjih petnajstih letih zgrajene dejansko vse stanovanjske soseske, se tam gradijo in bodo gradile ob Tržaški, Šmartinski, Celovški, Parmovi in Povšetovi cesti? Kaj naj pomeni očitek o »blaznem betoniranju« zelenih površin, odstranjevanju parkov in dreves ob dejstvu, da smo v zadnjih petnajstih letih uredili na degradiranih odprtih površinah Šmartinski park, družinski park Muste, Tomanov park, krajinski park Rakova jelša, rekreacijski park Tomačevo ob Savi, dokončali Severni park, prenovili Hrvatski park, rečni park Špica, Zvezdo in Miklošičev park? Ali je kdo od kritikov izračunal, za koliko kvadratnih metrov smo pri teh ureditvah zares zmanjšali zelene površine in koliko dreves smo žrtvovali, da bi jih lahko primerjali z novimi drevoredi in zasaditvami?
Isto vprašanje velja tudi kritikom prestrukturiranja območij pretežno individualne zazidave na Prulah, za Bežigradom, v Trnovem, na Mirju in v Rožni dolini. Pri vgrajevanju vila blokov, tudi po načrtih naših najboljših arhitektov, v nekdaj predmestnih četrtih mešane zazidave so bili upoštevani minimalni deleži zelenih oziroma odprtih bivalnih površin, kot tudi neposredna bližina parkov in gozdov Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba, Golovca in grajskega griča z njihovimi blagodejnimi vplivi na okoliško podnebje.
Seveda drži, da nikoli ne naredimo dovolj za trajnostno preobrazbo mesta, da bi bila še hitrejša in bolj učinkovita, da bi vanjo vključevali še več različnih javnosti, njihovih idej, pogledov in interesov, saj gre za dolgotrajen proces součinkovanja cele vrste dejavnikov, sistemskih rešitev in deležnikov. Je pa tudi res, da dobivamo prav za trajnostni urbanizem in arhitekturo, s katero ga uresničujemo, največ pohval in priznanj iz »sosedstva in od drugod«, ki ju dajeta kolega za primerjavo. Le na kaj so mislili predlagatelji iz tujine, ko so Ljubljani lani podelili naziv mesto dreves?
Janez Koželj podžupan MO Ljubljana
