Trump je uporabljal svojo prižnico nasilneža na družbenih omrežjih za to, da je napadal in žalil medije, politične nasprotnike in nekdanje politične zaveznike. Uporabljal jo je, da je spodkopaval zaupanje v korektnost predsedniških volitev leta 2020, zaradi česar velik del Američanov še vedno dvomi o njihovih rezultatih, čeprav ni nobenih dokazov za večje nepravilnosti ali goljufije. Uporabljal jo je tudi za to, da je širil napačne informacije med pandemijo covida-19.
Skratka, s pomočjo platform na družbenih omrežjih je Trump spodkopaval norme in institucije, od katerih je odvisno delovanje predstavniške demokracije, obenem pa je povzročil naraščanje števila smrtnih žrtev koronavirusa v ZDA. In družbena omrežja je uporabljal za žaljenje in sovražni govor, ki ju pravila teh platform prepovedujejo.
Platforme so vrsto let Trumpu dopuščala takšno vedenje, ker so menile, da je širjenje njegovih izjav, naj bodo te še tako napačne ali nevarne, v javnem interesu. Facebook je uvedel izjemo za tako imenovane objave z vrednostjo novice tik pred predsedniškimi volitvami leta 2016.
Vendar pa je tu na delu krožna logika: voditelji držav in vlad so izvzeti iz tega, da bi morali slediti standardom skupnosti, ker imajo njihove izjave »vrednost novice«, toda novica so ravno zaradi tega, ker s svojim kršenjem standardov delujejo kot uničujoč požar. Na vsak način so voditelji držav in vlad, še posebej predsednik ZDA, v glavnih novicah, kadar koli oni to hočejo, saj morajo le organizirati novinarsko konferenco ali izdati sporočilo za javnost.
Zaprtje Trumpovih računov na družbenih omrežjih, potem ko je 6. januarja spodbujal k napadu na Kapitol, je bilo nedvomno korak v pravo smer. Twitter je medtem za vedno zaprl njegov račun, Facebook pa pušča vrata za Trumpovo vrnitev na platformo priprta.
Facebookov nadzorni odbor je sicer potrdil prvotno zaprtje računa, a je tudi pustil odprto, ali je tako za vedno, z argumentom, da podjetje ne sme sproti uvajati novih pravil in da mora razvijati »jasno, nujno in proporcionalno politiko, ki je v korist javni varnosti in spoštuje svobodo izražanja«. In kar je bilo najpomembnejše v tem sporočilu: Facebookov odziv mora »biti skladen s pravili, ki veljajo za druge uporabnike njegove platforme«.
Vendar glede tega nadzorni odbor nima prav. Vsekakor so enotna pravila za vse pomemben cilj. Toda voditelji držav in vlad niso običajni uporabniki in zanje bi morali veljati višji standardi. Ne nazadnje lahko spodbudijo k nasilju veliko lažje kot povprečni ljudje. Poleg tega je veliko od tega, kar se dogaja na družbenih omrežjih, v nasprotju z obstoječimi normami. Izredne okoliščine pa zahtevajo izredne ukrepe.
Facebookova nova politika vsaj deloma to priznava, kot kaže naslednja poved: »V primeru, da osebnosti javnega življenja objavijo prispevke med nasiljem in nemiri, se lahko zgodi, da naše standardne omejitve ne ustrezajo kršitvam ali niso dovolj učinkovite, da bi zmanjšali tveganje nadaljnje škode.«
To logiko je treba uveljaviti širše. Trump nikakor ni edini voditelj države, ki je uporabil družbena omrežja za ščuvanje javnega mnenja in manipuliranje z njim s pomočjo orodij, kot sta računalniška propaganda in astroturfing. Sicer je Facebook ukrepal proti zlorabam v državah, kot so ZDA, Južna Koreja in Poljska, malo ali nič pa ni naredil v državah, kot so Irak, Honduras in Azerbajdžan.
Ta razkorak ni naključje. Kot je nedavno razkrila Sophie Zhang, znanstvenica na področju ravnanja s podatki, je na facebooku v obdobju 30 mesecev odkrila »neprikrite poskuse« več kot desetih vlad, da bi na svojih računih zlorabile platformo »in zavajale svoje lastne državljane«. Facebook pa v teh številnih primerih ni hotel posredovati. Po Zhangovi »se jim ni zdelo dovolj pomembno, da bi ukrepali«.
Poleg brezbrižnosti gre tu tudi za to, da Facebook ščiti lastne poslovne interese. S tem je mogoče pojasniti, zakaj je vodstvo podjetja, kot poročajo drugi mediji, ščitilo člane vladajoče indijske stranke Bharatiya Janata Party pred kaznovanjem, potem ko so kršili smernice platforme glede sovražnega govora. Sploh pa lahko celo režimi, ki svojim ljudem preprečujejo dostop do facebooka – vključno s Kitajsko, Iranom in Ugando – uporabljajo platformo za svoje cilje.
Facebookov odpor, da bi ukrepal proti takšnim vladam, ima zelo negativne posledice. Sicer je Alex Warofka, Facebookov direktor za politiko podjetja, v svoji nedavni izjavi dejal, da je podjetje »izboljšalo prepoznavanje sovražnega govora« v Mjanmaru in začelo sprejemati »bolj agresivne ukrepe« proti računom, ki so bili odprti, »da bi zavajali druge glede identitete in dejavnosti«. Vse doslej je Facebook pomagal pri nasilju nad pretežno islamsko manjšino Rohingov. In če je Facebook februarja ukinil uradno stran mjanmarskega vojaškega režima zaradi »spodbujanja k nasilju«, je to storil šele potem, ko so generali zrušili demokratično izvoljeno vlado.
Naj nam bo to všeč ali ne, a facebook ima velikansko moč. V številnih državah je ena od redkih alternativ medijem, ki so blizu oblasti in ki dajejo pečat nacionalnemu sistemu poročanja. Za uporabnike je pogosto sinonim za internet. Zaradi tega se oblasti toliko trudijo, da bi manipulirale s facebookom, in zaradi tega mora Facebook prevzeti odgovornost, da to prepreči.
Seveda morajo tudi regulatorji odigrati svojo vlogo. Toda doslej je bil njihov odziv zelo slab. Nekateri – vključno s tistimi na Floridi, v Teksasu in na Poljskem – so šli v napačno smer, ko so poskušali prepovedati platformam družbenih medijev, da bi odstranjevale vsebine in račune, ki niso nezakoniti. Regulatorji v ZDA in Evropski uniji razmišljajo o tem, ali naj nekatere elemente na internetu v bistvu obravnavajo kot javne komunikacijske storitve. Toda na splošno se morajo regulatorji manj osredotočati na vsebino in bolj na strukturo platform, tehnologijo oglaševanja in na njihovo monopolno moč.
Medtem pa se mora Facebook znebiti genocidnih generalov, vladne propagande, ki ima za cilj manipulacijo z ljudmi, in pa oblastnikov, ki blokirajo uporabnike. Posredovanje javnosti s pomočjo algoritmov prek privatnih platform, ki so usmerjene na dobiček in ki so bile narejene za to, da bi čim bolj povečale čas, ki ga na njih preživi uporabnik, in čim bolj povečale polarizacijo, je vse kaj drugega kot emancipacija. Za mnoge je to smrtno nevarno. Oblasti, javne osebe in politične stranke je treba hitro in ostro kaznovati, če kršijo pogoje uporabe platform in če s tem kršijo človekove pravice.
Courtney C. Radsch je novinarka in direktorica Odbora za zaščito novinarjev, je avtorica knjige Cyberactivism and Citizen Journalism in Egypt: Digital Dissidence and Political Change.© Project Syndicate, 2021
