»Izkazalo se je, da ima zelo veliko vlogo za sosesko. Iz zapuščenega igrišča je nastal prostor, ki je vsako popoldne poln. Za starše je idealno, ker otroci zaradi ograje ne morejo nikamor, imajo samo en vhod in izhod. Pa tudi tako velike površine sredi Ljubljane s senco, ki jo po vseh teh letih dajejo veličastni kostanji, ne najdeš zlahka,« pove predsednik društva Aljoša Cetinski.
Razvoj je bil postopen. S pomočjo občine so postavili koše in gole, s prostovoljsko akcijo preuredili otroško igrišče in klopce. Postavili so bar in obnovili brunarico. Sčasoma so se začeli vračati tudi ljudje. »V osnovi prostor izpolnjuje funkcijo, zaradi katere je bil zgrajen. Zunanjost je namenjena temu, da se tu razvija družabno življenje.«
Sproščen mestni vrt
Ana Zejak in Tanja Jeremić sta mami, ki z otroki redno prihajata na taborsko igrišče. »Prihajava vsak dan, da so čim več zunaj, ker so mestni otroci. Če so zaprti v stanovanjih, gibalne funkcije upadajo, zato pravim, da je to v bistvu naš vrt. Da bi preprečili sedenje otrok pred računalnikom, se tukaj družijo, gibajo, razvijajo fizične in socialne veščine,« pojasni Zejakova.
Všeč jima je, da se lahko starši sprostijo, ker imajo zaradi preglednega in ograjenega območja otroke vedno na očeh. Igralna površina je prilagojena različnim starostnim skupinam, poleg tega imajo urejeno javno dostopno stranišče, ki je v podobnih parkih večkrat spregledano, pove Jeremićeva: »Prihajava z vasi, iz Šmartnega ob Savi. Žal se tam otroci ne družijo, nimajo takšne skupnosti. Med seboj se niti ne poznajo. Na Taboru ni zbadanja in žalitev. Starejše, ki se ukvarjajo s športom, imajo za zgled.« Zejakova doda, da zaradi sproščenega vzdušja v park prihajajo tudi z drugih koncev Ljubljane: »Tabor ni obremenjen z vzvišenim mestnim imidžem.«
Človek na prvem mestu
Zaradi dobrega obiska jim dogodkov in aktivnosti niti ni treba posebej oglaševati. Njihove prostore so posvojili številni športniki in umetniki. Med njimi je Cirkokrog, slovensko združenje za cirkuško pedagogiko, ki cirkus uporablja kot medij dela z različnimi generacijami. Na Taboru so pred časom organizirali Cirko šolo za otroke. »Učili smo jih cirkuških veščin po principih cirkuške pedagogike, pri čemer ni pomembno samo, da te veščine osvojijo, ampak da znajo prisluhniti drug drugemu,« je pojasnila cirkuška pedagoginja in performerka Eva Zibler.
Tukaj so se počutili čudovito, pravi, zelo dobrodošlo. »In čeprav se še nismo dolgo poznali, so nam zaupali. Ob nedeljah smo začeli tam tudi vaditi. Širokosrčno so nam ponudili uporabo telovadnice. Občutek imaš, da je človek na prvem mestu. Pomemben jim je človeški stik, ne toliko sodelovanje prek elektronskih sporočil, referenc in birokracije.«
V senci kostanjev je svoje mesto našla tudi Petra Jeršin, ki prodaja vintage oblačila, na družbenih omrežjih pa je znana kot Vintage Petruša. Ker ni več garažnih razprodaj, se ji je zdela dobra ideja, da na Taboru postavi svojo stojnico. »Veliko ljudi ne pride samo na pijačo, ampak na igrišče. Ko sem bila tam drugi dan, je prišla ena punca in rekla, da je sedela čez cesto v kavarni SEM in opazila, da se tu nekaj dogaja. Prišla je pogledat in bila navdušena.« Tudi drugi obiskovalci so dobro sprejeli občasno modno trgovino. »Vsi so rekli, kako hudo – prideš na kavo in si kupiš še kakšno oblekico.«
Prav različnost dogajanja je tisto, kar obiskovalce pritegne, da posedijo na igrišču. »Vse na neki način sobiva. To je marsikomu všeč. Da ni nekih omejitev,« je še dodal Cetinski o sožitju mestne skupnosti sredi Ljubljane.
