Po vsem mestu so bili rdeči plakati z belim napisom »Di smo?« Puljski knjižni sejem je bil letos na novi lokaciji. Že pred dvema letoma, ko sem sejem prvič obiskala, sem takoj opazila, da mesto živi s sejmom. Mestne trgovine vseh sort so bile oblepljene z nalepkami »Daj mi libar« ali »Sa(n)jam knjige«. Poleg nevsiljivih nalepk so v gostilne in bare postavili knjige, vsak natakar in vsaka prodajalka, vsi v mestu so vedeli, da je knjižni sejem. Kar me je zelo očaralo. Letos je bil sejem, ki mu pravzaprav pravijo festival knjig in avtorjev, v prelepi stavbi nekdanje tovarne Arena trikotaža in nad pubom s poglobljenim prizoriščem. Na voljo je bilo 30.000 knjig iz 200 založb. Sejemsko prizorišče je bil svetel prostor, poln knjig, hkrati pa niti za trenutek nisem imela občutka, da je prepoln česarkoli. Zračen, prijazen, bel prostor, oblikovan z občutkom. Če sem prav opazila, sta bili v prostoru dve blagajni, morda tri. Vedno imajo skupne blagajne, kar pomeni, da nima vsaka založba svoje, kar sicer utegne povzročiti gnečo ob posameznih prodajnih mestih. Resda je bil sejem v juniju nadomestni, ker je lani pač odpadel zaradi virusa in ukrepov, morda je bil zato za odtenek manjši. Toda nič manj pomemben. Letos bo »pravi« sejem po vsej verjetnosti novembra. Kot vedno imajo nekaj pogovorov. Sklope pogovorov so poimenovali »Novi obrazi Pulja«, »Poezija zdravi«, »Zajtrk z avtorjem«. Ko sem se prvič odpravljala tja, sem si mislila: »Še eden od mnogih sejmov me čaka, kjer bom tekala od pogovora do pogovora, od razstave do…« Ne. Puljski sejem je kuriran. Kar konkretno pomeni, da imajo malo pogovorov in da »tekanje od… do« odpade. Letos so imeli dva dogodka dopoldne in dva ali tri zvečer.
Pogumno, sem si mislila, ne grejo se demokracije, kjer bi predstavljali vse oziroma kolikor se le da veliko založb, avtoric in avtorjev. Sprejmejo odločitev, koga i...
