Na srečo na nemoteno delovanje Jadralnega kluba Ljubljana estetika klubskih barak ne vpliva, saj je za Ljubljančane, ki na Ljubljanici uživajo v različnih vodnih športnih, reka najlepša kulisa tega predela Ljubljane. In te dni je na Livadi, na rečnem bregu in rečni gladini, še posebej živahno. Skupina otrok različnih starosti je na betonskem košarkarskem igrišču vadila osnovne jadralske vozle, drugi so s pomočjo že izkušenih jadralcev in jadralk poskušali sestaviti in napeti jadro.
Otroci jadrajo že prvi dan
»Uspelo mi je narediti moški vozel,« je povedal desetletni Dan, ki se je udeležil šole jadranja za najmlajše, in suvereno povedal, da ni imel težav z vozli. »Smo pa izvedeli, da na morju uporabljamo moški vozel in ne ženskega, saj se ga hitreje razvozla, če je potrebno.« Aleksander, ki je že pravi rečni maček, saj jadra že štiri leta, ga je nato povabil do jadrnice, da sta jo skupaj pripravila za spust na vodo. »Bistvo naše šole je predvsem druženje in zabava. Otroci pridejo na Ljubljanico zato, da se imajo lepo,« je povedal predsednik kluba Tomaž Virnik. »Pred štirimi leti, ko sem prevzel vodenje kluba, smo s tečaji za najmlajše začeli na Koseškem bajerju in na Gradiškem jezeru pri Lukovici. Izkazalo se je, da večina otrok prihaja iz Ljubljane, zato smo zdaj samo tukaj.«
Prednost plovbe po Ljubljanici pa ni le logistična bližina za starše, ki otroke pripeljejo na tečaj, ampak tudi sama reka. »Otroci imajo koncentracijo pol ure, nekateri tudi manj. Ko sedejo v optimista, jih tok reke vodi in – kar je najbolj pomembno – jadralec dobi občutek, da obvlada jadranje že prvi dan. Ampak bodimo realni, gre za občutek, je pa res, da na tečaju pridobijo osnovno tehnično znanje, na vodi pa tudi vso potrebno motoriko. Bistvo je, da se zabavajo. Kar se znanja tiče, pa ga je ravno dovolj, da po koncu tečaja uspešno zvozijo regato, ki jo bomo 12. junija, že šesto leto zapored, organizirali na Ljubljanici.«
Najbolj vztrajni bodo drugi del tečaja obiskovali med počitnicami v Piranu, kjer ima JK Ljubljana tudi svoj nastanitveni objekt. Na vprašanje, ali v Ljubljani in na Ljubljanici tudi zares jadramo, sogovornik, očitno vajen podobnih provokacij, odgovori: »Včasih imam občutek, da gremo vsem v nos. Uporabniki reke, kot so kajakaši, kanuisti in suparji, nam pravijo, naj gremo na morje. Ko pridemo na Obalo, nas umerijo nazaj, na Ljubljanico. A se ne damo.«
Ne potrebujejo vetra, saj imajo tok reke
Tudi kar se vetra tiče, ki ga ob močnem jugu ali burji lahko začutimo ob morju, sogovornik zatrdi, da ga je dovolj. »Seveda se težko primerjamo z vetrom na morju, ampak če omeniva samo regato, je glavna, še enkrat povem, zabava. Na svoj račun pridejo tudi starši in gledalci, ki regato na reki spremljajo z brežine. In to je ta energija, ki je na morskih regatah, če nimaš svojega čolna, ne doživiš,« je povedal sogovornik in omenil, da regatno polje poteka s startom pred Prulskim mostom in se zaključi pred Mrtvaškim mostom. Prav tako se ne starta z vetrom, ampak s tokom. »Zato je dolžina polja odvisna predvsem od moči toka na dan regate, saj moramo izpeljati regato z vsemi prijavljenimi. Število tekmovalcev je omejeno na 64, regata pa poteka po principu žreba jadrnic in na izpadanje,« pove sogovornik in doda, da seveda tudi tukaj štejejo znanje in izkušnje. »Če ti uspe ujeti vsaj malo sapice, si lahko hitro dva metra pred sotekmovalcem.«
Vesno dvakrat obnovili
Da je Ljubljanica plovna tudi z jadrnicami, so vedeli že pred letom 1949, ko je začel pod okriljem takratne Ljudske tehnike delovati prvi jadralni klub v Sloveniji. »Res je, da je bilo takrat manj mostov in si z jadrnico prišel vse do Vrhnike. Danes lahko pod mostovi jadramo le z optimisti,« je razložil Virnik, a hkrati pripomnil, da otroci trenirajo na jadrnicah, ki so stare tudi štiri desetletja, kakšna tudi kakšno leto več. Žal v floti jadralnega kluba že nekaj desetletij ni Vesne, jadrnice, ki jo je klub dobil leta 1949. Bila je prva jadrnica, jola, ki so jo za potrebe tečaja najprej obnovili, potem pa je bila večji del svoje življenjske dobe na Zbiljskem jezeru. Leta 1952 je prvič »ušla« čez jez na Ljubljanici pri Fužinah in končala v dveh delih. Naslednje leto so jo obnovili, a se je leta 1964 ob izredno visokih vodah odtrgala s sidrišča na Zbiljskem jezeru in se razbila pri padcu čez elektrarniški jez v Medvodah.
Za varnost sodobnih otroških jadralcev na Ljubljanici je seveda dobro poskrbljeno. Otroke na vodi ves čas spremljajo izkušeni jadralci, tudi na čolnu, z bregov pa jih lahko spremljajo tudi starši. Morda le kot zanimivost, večina staršev ni jadralcev. »Naša moto je, naj vsak otrok dobi priložnost spoznati, morda tudi vzljubiti jadranje. Tudi če si družina tega ne more privoščiti, je otrok dobrodošel, saj ob pomoči MOL in jadralne zveze stroške pokrijemo sami,« je pogovor zaključil Virnik in ekipo jadralcev pospremil do vode, kjer jih je čakal prvi spust po reki.
