Kljub tako velikemu pomenu ustrezne notranje klime v stavbah pa žal nadzorni organi, ki jih določa MOP, niti niso določeni, niti ni določen protokol, s katerim bi zagotavljali kakovost zraka v objektih, medtem ko je zagotavljanje spremljanja kakovosti zunanjega zraka določeno in se ga izvaja. Seveda pa je kakovost notranjega zraka lahko le slabša od kakovosti zunanjega, zato je skrb za zagotavljanje in ugotavljanje kakovosti zraka v bivalnih prostorih toliko bolj pomembna. Na kakovost in varnost vplivajon vse faze, od projekta do izvedbe in nadzora ter monitoringa.
Konceptualne rešitve
Najprej se moramo odločiti, ali bomo uporabili sistem z rekuperacijo – vračanjem toplote ali ne. Danes to niti ne bi več smelo biti vprašanje, saj nas k temu zavezuje veliko domačih in mednarodnih predpisov, ki jih moramo upoštevati. Vendar pa imamo ob dejstvu, da naša pravna država še ni tako urejena, da bi to učinkovito nadzirala, še vedno veliko predvsem stanovanjskih kompleksov, ki se jih gradi brez sistemov rekuperacije, celo brez higrosenzibilnega prezračevanja. V pomanjkanju stanovanj in slabši obveščenosti kupci kupujejo, kar je na trgu, in se ne spuščajo v tehnično primernost stanovanj, saj morajo ta imeti uporabno dovoljenje, ki dokazuje ustrezno kakovost. Na žalost se pridobi uporabna dovoljenja tudi v primerih, ko inženirska stroka dovoljuje, da kakovostni pogoji niso izpolnjeni.
O tem, da je za stanovanja najprimernejši sistem s centralnim rekuperatorjem za vsako stanovanje posebej, smo pisali v prejšnjih prilogah. Ko gre za večje sisteme, je treba upoštevati novo stvarnost, to je možen prenos virusov, ki se v obliki aerosola lahko prenašajo po zraku. Seveda je tudi prej obstajala ta nevarnost, vendar so »stari« virusi povzročali veliko manj zdravstvenih težav. Namreč v vsakem rekuperatorju lahko pride do prenosa oziroma mešanja odpadnega zraka s svežim dovajanim zrakom v bivalne prostore. Manj je te nevarnosti pri ploščatih prenosnikih toplote, kjer so zračna tokova in poti, po katerih poteka zrak, povsem ločeni. Večja potencialna nevarnost obstaja pri tako imenovanih rotacijskih regeneratorjih, to so rekuperatorji, kjer se med dvema zračnima tokovoma dovodnega in odvodnega zraka vrti perforirano kolo, katerega površina je nekaj časa v toku čistega zunanjega in nekaj časa v toku odvodnega zraka, v katerem so tudi virusi. Da so ti sistemi morebitna potencialna nevarnost za prenos virusov, je takoj zaznalo evropsko združenje za klimatizacijo REHVA in je zato v marcu lanskega leta izdalo priporočilo, da se te sisteme ob upoštevanju previdnostnega načela ustavi, izklopi iz delovanja. To priporočilo sem objavil tudi na strani našega podjetja. Ker pa je to pomenilo veliko težavo za veliko tovrstnih sistemov in naprav, je na združenje REHVA pritisnila industrija in je zato v aprilu izdalo drugo priporočilo, v katerem previdnostno načelo ni bilo več upoštevano, ampak so navedli, da ni dokaza o prenosu novega virusa prek takšnih naprav ter da tovrstne naprave lahko obratujejo ob ustreznih tehničnih parametrih (tlačna razlika, pozicija ventilatorja …). Na žalost je dokaz o prehitrem spreminjanju navodil prišel kar is Slovenije, iz Doma starejših občanov pri Zidanem mostu, kjer se je preko vrtečih koles prenašal virus in je okužil varovano zdravo populacijo, posledice pa so bile tragične. Ta žalostna izkušnja nas torej uči, da morajo biti sistemi prezračevanja v javnih stavbah zasnovani na veliko višjem sanitarno tehničnem nivoju in da se morajo v bolnišnicah in DSO-jih prezračevati prostori z okuženimi bolniki ali uporabniki popolnoma ločeno, s svojim prezračevalnim sistemom.
Pričakovali smo da bo naša prva objava o tej zadevi sprejeta odgovorno in racionalno in da jo bo povzel NIJZ, ki smo ga o tem obvestili. Zgodilo se je obratno: NIJZ ni natančno povzel vsebine in ni imenoval potencialno problematične tehnologije; podjetje, ki ga sicer sploh nismo omenili, pa nas je tožilo zaradi domnevne škode, ki smo mu jo povzročili.
Razpored volumnov ter lokacije dovodov in odvodov
V praksi upoštevamo izkušnje in povratne informacije kupcev, zato uradnim virom informacij predlagamo določene modifikacije. Prva zadeva volumne dovajanega zraka. V otroške sobe predlagamo večje volumne zraka, kot je to običajno; namesto ene sta tam bolj priporočljivi dve cevi (premera 75 mm) za dovod zraka. Na hodnikih ni potreben niti dovod niti odvod zraka, saj so hodniki in stopnišča več kot dobro prezračeni, ker prek njih zrak kroži iz sob do sanitarnih prostorov in kuhinje, torej so to dobro prezračene transportne poti. V kuhinjah po normah zadostuje odvod do 60 m3 zraka na uro, a v praksi se pokaže, da je odvod v kuhinji najpomembnejši, zato ga praviloma podvojimo in rezultati so zelo dobri.
Seveda sta pomembni tudi konkretni lokaciji dovoda in odvoda. Praviloma naj bosta čim bolj stran od vrat, da se prostor v celoti prezrači, kar velja za sobe in kopalnice. Na tak način zrak opravi čim daljšo pot in čim bolj v celoti preplakne prostor. Seveda je logično, da sta v primeru, ko imamo kuhinjo in dnevno sobo združeni v enem prostoru, dovod v dnevni sobi in odvod v kuhinji čim bolj vsaksebi, da je celoten prostor dobro prezračen. No v praksi naletimo tudi na evidentne napake na tem področju. Denimo primer iz večjega stanovanjskega naselja pri Ljubljani, kjer so v vsako stanovanje vgradili centralni sistem rekuperacije, vendar so napačno izbrali tako lokacije kot tip vpihov in izpihov zraka. Primer dnevne sobe in kuhinje, ki se raztezata čez celo širino bloka ima dovod zraka v dnevno sobo in odvod zraka iz kuhinje le kak meter narazen nad vrati v ta osrednji prostor. V tem primeru gre za kratkostični tok zraka: tisti, ki naj bi šel v dnevno sobo, konča v bližnjem odvodu zraka, medtem ko sta kuhinja in dnevna soba praktično izvzeti iz tega krogotoka.
Napisal sem strokovno mnenje in kupec stanovanja ga je podal investitorju, ki pa je trdil, da je to narejeno po projektu in ustrezno, kar je potrdil tudi projektant. Ni nam ostalo drugega, kot da se obrnemo na IZS z namenom, da izdela strokovno mnenje o tej zadevi, ki je bila tudi nestrokovnjaku evidentno neustrezna. Želeli smo, da se napako popravi, kar ne bi bilo drago, in da se na IZS tak primer slabe prakse uporabi za dobro prakso v bodoče. Na naše veliko razočaranje IZS primera sploh ni obravnavala, čeprav jo k temu zavezuje statut. Pritožba na to nenavadno odločitev pa ni bila možna.
Male podrobnosti, velike težave
Neustrezne male podrobnosti lahko povzročajo velike težave. Na prvem mestu je fasadna rešetka za zajem ali odvod zraka. Ker ima določen upor v zračnem toku, je treba njen premer povečati, mora biti za stopnjo večji, kot je dimenzija cevi. Fasadna rešetka ne sme imeti fine kovinske mrežice, ki se hitro zamaši, pozimi pa zaledeni. Dovoljena je mrežica proti mišim, odprtine v mreži naj bodo velike vsaj 10–15 mm. Tudi vgradnja rozete na fasado je zelo pomembna: mora imeti odtok vode, ki se nabere na rešetki, saj če rešetka nima odkapnika ali je pritrjena neposredno na fasado, bo na fasadi nastala neprijetna sled umazanije. Dovod in odvod zraka na fasadi morata biti oddaljena vsaj 3 metre, lahko sta na različnih straneh hiše v vogalu, lahko pa sta tudi povsem skupaj, vendar je takrat treba uporabiti posebno ločevalno fasadno enoto.
Elementi, ki dovajajo ali odvajajo zrak, so na trgu zelo različni. Izberimo takšne, ki pri dovodu zraka tega razpršijo vzporedno s steno ali stropom in tako preprečijo, da bi bila hitrost zraka neprijetna za uporabnike. Elementi morajo biti takšni, da ne puščajo sledu umazanije na steni ali stropu. Če je neposredno ob dovodu zraka pravokotno stena, bo tam nastal temen madež, zato v tisti smeri blokiramo zračni tok. Če pa le nastane odtis umazanije na steni ali zidu, ga obrišemo s suho krpo, nikakor z mokro. Talni dovodi zraka niso nič slabega, običajno so pod okni ali balkonskimi vrati, pozabljamo pa, da jih lahko umaknemo pod posteljo ali omaro, da niso vidni in v napoto. Na odvodnih elementih je lahko (ni pa potreben) filter, ki je pri več modelih skrit, da ga ne vidimo. Če je skrit, ga lahko uporabniki pozabijo menjati, kar povzroči mašitev filtra in slab odvod zraka, posledično bolj hrupen aparat. Hrup, ki prihaja iz aparata do sob, je lahko moteč, zato morajo biti razvodne fleksibilne cevi dolge vsaj 10 metrov, za spalnice in sobe pa je pametno uporabiti še dodatne gibljive dušilnike za vsako cev posebej.
Končno zadovoljstvo uporabnikov določajo male podrobnosti, kot velja tudi na drugih področjih. V zadnjih letih se je kakovost projektov bistveno izboljšala, kar nam, dolgoletnim izvajalcem, zelo olajša delo. Je pa vedno več novih izvajalcev, ki izvajajo prezračevanje kot dodatno dejavnost in niso dovolj seznanjeni z malimi skrivnostmi dobre prakse na tem področju.
