Tu seveda vidim prostor za debirokratizacijo na davčnem področju. To, kar je vlada pred kratkim predlagala, pa daleč presega ozko gledan proces debirokratizacije, temveč gre za davčne spremembe, če že ne govorimo o davčni reformi. Strinjam se z osnovnim pristopom, da je delo v Sloveniji preveč obdavčeno in ga je treba razbremeniti, a ti predlogi, morda tudi z nekoliko znižanimi številkami glede socialne kapice in nekaterih od predlaganih stopenj, bi morali biti spremljani s predlogi za dodatne vire iz drugih naslovov, recimo iz nepremičninskega davka. Glede na sedanje stanje pa ne vidim, kako bi bile predlagane davčne spremembe javnofinančno vzdržne.
Spremembe so dokaj radodarne na strani povečevanja pravic; to se bo odrazilo v zmanjševanju prihodkov, kar bo ob izostanku novih virov povzročilo povečanje javnofinančnega primanjkljaja in javnega dolga. Poznam seveda argumente, da se bodo z nižjimi davki prihodki povečali zaradi večjega obsega trošenja, k temu pa bi prispevalo tudi boljše pobiranje davkov, a v sedanjih izrazito nepredvidljivih in krhkih razmerah je to tvegana strategija. Osebno bi se zavzemal za večjo previdnost. Spomnimo se leta 2013, ko je bila Slovenija praktično pred bankrotom z javnim dolgom v višini vsega 45 odstotkov BDP, torej znatno pod mejo iz Maastrichta. Danes je dolg več kot 80 odstotkov BDP in se povečuje, to pa nedvomno pomeni veliko tveganje. Mladina
