V meteorologiji se je že od vsega začetka razmišljalo globalno. Čeprav so si ljudje skušali vreme napovedovati po krajevnih znakih. Ti nam sicer lahko v grobem povedo, kaj nas čaka, a dosti premalo za kolikor toliko koristno informacijo. Nekateri vremenski procesi potujejo čez vso poloblo, že vrtenje Zemlje narekuje njihovo smer gibanja, smer vrtenja ciklonov in izmenjavo oziroma mešanje zračnih mas toplejših in hladnejših predelov našega planeta. Seveda se v tem globalnem vremenskem dogajanju rojevajo in umirajo tudi dosti manjši vremenski pojavi, ki živijo dosti manj časa in zato ne morejo prepotovati večjih razdalj, recimo pol Evrope, kaj šele razdaljo od Amerike do Evrope. Če se torej osredotočimo na take vremenske pojave, postane vreme precej manj globalno, lahko povsem lokalno.
Take so na primer nevihte (tudi plohe – plohe so nevihte, ki jih osiromašimo, jim odvzamemo razelektritve, strele). Nevihta lahko nastane zelo hitro, tudi v manj kot pol ure, njeno življenje pa traja reda velikosti ene ure. Seveda pri nekaterih, bolj sramežljivih, šibkih, lahko oblak nastane, zagrmi enkrat, dvakrat, morda dežne kaplje niti ne dosežejo tal ali pa tla samo poškropijo, pa se oblak že začne sušiti in vse se hitro konča. Pa tudi če ne gre tako na hitro, če je oblak, nevihta, večja in traja uro ali dve, bi se morala presneto hitro gibati, da bi iznad Anglije dosegla Slovenijo. Nevihte nastajajo tudi ob hladnih frontah in v povezavi z njo potujejo čez celino.
A pri tem se nevihte rojevajo in razkrajajo ter vedno znova nastajajo nove in sproti umirajo, tako da so nevihte, ki ob hladni fronti iznad zahodne Evrope pridejo do nas, čisto druge, kot so bile tiste, ko je bila vremenska fronta še nad zahodno Evropo. Lahko pa na hladni fronti zahodno od nas sploh ni neviht, ampak začnejo nastajati šele pri nas ali v naši bližini. Pri vremenu se torej meša globalno in lokalno.
