Adrijan Praznik je v Alkatraz postavil razstavo špekulativne narave, zanima ga namreč, kaj je tisto, kar v današnjih političnih, ekonomskih in tehnoloških parametrih določa umetniško delo. Njegove slike se tako »zgodijo« predvsem v kontekstih, ki vodijo v razmislek o simbolni in zgodovinski vrednosti slikarskega medija. Nobeno naključje tako ni, da je svojo (meta)razstavo poimenoval Poizkus postavitve.
»Postavitev bi bila v kakšnih drugih okoliščinah lahko povsem drugačna,« skomigne avtor, ki kot umetniški kos predstavlja celo kup še za prevoz zaščitenih, s folijo oblepljenih del, nekakšen ostanek, ki mu na postavitvi ni našel (boljšega) mesta. Razstavlja denimo tudi oljno sliko manjšega formata z rdečim napisom The end, ki se zdi deloma podprta s steno, deloma z gasilnim aparatom. »Vsak hip lahko pade dol, konec se bo zgodil, morda pa tudi ne,« pojasnjuje svoje umetniško špekuliranje, tveganje.
Kdo je avtor?
Slikarstvo ohranja kot izhodišče za svoje ustvarjanje, enkrat dela z oljem, drugič z akrilom. Pomemben se mu torej zdi moment barve, nanosov, materialnosti, skratka likovnosti, izkoristi pa tudi tehnike, ki jih omogoča laserski rezalnik ali 3D-tiskalnik, tako da razstavlja tudi prostorske instalacije. Pri najdenih valjčkih, ki jih je pozneje toplotno obdelal, je razmišljal, da jih – dokler niso na podstavku sredi razstave – sploh ne vidimo kot umetniško delo, zato se tudi ne vprašamo, kdo jih je sploh naredil…
»Zelo pomembno je bilo v tem procesu zame sodelovanje s fotografom Klemnom Ilovarjem, veliko sva nabirala material, s katerim sem ustvarjal naprej,« poudarja Praznik, da se s to serijo sprašuje tudi o pojmovanju avtorja in izvirnosti idej. Na mnogih njegovih delih so namreč izpisani stripovski citati ali reklamni slogani, dodaja jim tekstilni kolaž, zanima ga najdena, revna, efemerna podoba… »To navsezadnje dobro izraža neko stanje družbe,« je prepričan. »Šele ko se vzpostavi reprodukcija, postane original tisti redek, najpomembnejši kos.«
Kakšna je cena?
Svoja dela obravnava kot objekte, postavljene na neko površino; za podstavek tokrat služijo tudi karseda vsakdanja likalna deska ali raznobarvne gobaste gospodinjske vilede. »Zanimajo me skrite vsebine pri nastajanju umetniškega dela. To je gotovo tudi njegova vrednost, torej finančni kontekst. Slika je lahko lepa, a njen končni rezultat je doživetje ob njej, pa tudi prodaja,« se z deli, ki imajo naslikano ceno, dotakne še pri nas (domala neobstoječega) umetniškega trga. Naš sistem, povezan s prijavami na razpise, rezidence in s pridobivanjem statusa samozaposlenega v kulturi, nujno vodi v hiperprodukcijo, opozarja. »Zato je veliko recikliranja del, ki si jih že imel, pa jih uporabiš na novo, to je dinamika prekarnega položaja,« pravi avtor, da so slike lahko tudi zgolj rekviziti (ang. props), s katerimi umetnik uprizarja razstavo. »Tudi koronavirus nam je navsezadnje še enkrat dokazal, da slik na spletu ni mogoče primerjati z galerijsko izkušnjo. Je instagram umetnost res umetnost ali gre le za uprizarjanje umetnosti, za puščanje vtisa, da gre za umetnost?« dodaja.
Njegovo razstavo nazadnje kontekstualizira tudi spremno besedilo, v katerem sam nastopi kot kurator svoje razstave; sokuratorja Ana Grobler in Sebastian Krawczyk pa ga le komentirata. »Umetniki smo danes v položaju, ko svoja dela tudi kuriramo in promoviramo, pa dokumentiramo in arhiviramo, organiziramo predstavitve… Če se torej hočemo ukvarjati z umetnostjo, moramo opravljati vse te vloge,« še sklene. Svoje razmisleke bo nadgrajeval na skupinski razstavi, ki jo bodo v kratkem odprli v galeriji Škuc; tam bo razstavljal liste umetniškega portfolia.
