V Peruju bo imelo v nedeljo nekaj več kot 25 milijonov volilcev možnost izbirati predsednika, dva podpredsednika in 130 članov parlamenta ter pet poslancev za parlament Andske skupnosti. Kljub resnim izzivom se za predsedniški položaj poteguje 18 kandidatov, kar je povzročilo veliko razdrobljenost volilnega telesa, ki je že precej naveličano dolgotrajne politične in institucionalne krize. K temu prispevata tudi skorumpiranost in nesposobnost politične elite, ki se kažeta v neučinkovitem reševanju ekonomskih in socialnih problemov ter slabem obvladovanju pandemije.
Zadnji javnomnenjski raziskavi agencije Ipsos Peru in Inštituta za perujske študije, ki so ju objavili v nedeljo, kažeta precejšnje izenačenje vodilnih petih od 18 kandidatov, ki jim pripisujejo približno enake možnosti za uvrstitev v drugi krog. To so desni kandidat, ekonomist Hernando de Soto, hči nekdanjega avtokratskega predsednika Alberta Fujimorija (1990–2000) in voditeljica najmočnejše stranke Ljudska sila Keiko Fujimori, skrajno desni kandidat Rafael Lopez, ki ima za vzornika brazilskega predsednika Bolsonara, leva kandidatka Veronika Mendoza in populist Yonhy Lescano. Nobenemu pa ne napovedujejo več kot deset odstotkov podpore. Nihče od preostalih 13 kandidatov ne dosega niti petih odstotkov. Po meritvah IEP je 28 odstotkov vprašanih zatrdilo, da se glasovanja ne bodo udeležili, čeprav je obvezno za mlajše od 65 let (sicer grozi globa), ali pa nameravajo oddati neveljavno glasovnico.
V petih letih štirje predsedniki
Po navedbah perujskega časnika La Republika je med kandidati za predsednika države in poslance kar 142 obtoženih ali v sodnih preiskavah zaradi korupcije in drugih kaznivih dejanj. Med predsedniškimi kandidati je takih šest, tudi Keiko Fujimori, ki je bila šele pred kratkim izpuščena iz pripora, v katerem je bila leto dni, državni tožilec pa je zanjo v v začetku marca zahteval 30-letno zaporno kazen zaradi korupcije.
V Peruju so se v zadnjih petih letih na predsedniškem položaju zamenjali kar štirje politiki. Leta 2016 izvoljeni Pedro Kuczynski je bil zaradi korupcije prisiljen odstopiti marca 2018, zamenjal ga je podpredsednik Martin Vizcarra, ki ga je parlament odstavil 10. novembra lani pod obtožbo »moralne nesposobnosti«. Nadomestil ga je dotedanji predsednik parlamenta Manuel Merino, ki so ga pet dni po prevzemu oblasti s položaja pregnali ulični protesti. Zatem so 17. novembra na čelo države imenovali novoizvoljenega predsednika parlamenta Francisca Sagastija, ki bo predal predsedniško lento mandatarju, izvoljenemu na letošnjih volitvah (Sagasti kandidira za enega od podpredsedniških položajev).
V Ekvadorju drugi krog bolj tesen od prvega
Novega predsednika države bo v nedeljo izbiralo tudi 13 milijonov ekvadorskih volilcev, in sicer med tekmecema, ki sta se 7. februarja uvrstila v drugi krog. Eden je ekonomist Andres Arauz, kandidat leve koalicije Zveza za upanje (UNES), ki je dobil slabih 32,7 odstotka glasov, drugi pa Guillermo Lasso, konservativni kandidat desne koalicije CREO-PSC, ki je dobil 19,7 odstotka podpore. Po zadnjih javnomnenjskih napovedih bo izid drugega kroga precej bolj tesen.
Politični pokrovitelj Arauza je nekdanji predsednik Rafael Correa, v čigar vladi (2007–2017) je bil minister za znanost in človeške vire. Lasso pa je bogat bankir, ki se že tretjič poteguje za predsedniški stolček. Kdorkoli bo slavil zmago, se bo soočil s kritičnim ekonomskim in socialnim stanjem ter z novim valom okužb s covidom-19, pri čemer cepljenje še ni steklo. Arauz vidi rešitev v večji vlogi države, Lasso pa se zavzema za nadaljevanje neoliberalne politike privatizacije in deregulacije, ki jo je uvedel predsednik Lenin Moreno in ki je pred odhodom nameraval celo privatizirati ekvadorsko centralno banko, kar je parlamentarna zakonodajno-pravna služba prepoznala za neustavno.
