Mesto, ustvarjalci, gledalci, prostovoljci in nasploh Slovenci v teh dneh ostajamo brez načrtovane uprizoritve Škofjeloškega pasijona, ki naj bi se zgodila vsakih šest let. Letošnja bi bila posebna, saj mineva 300 let od zapisa tega najstarejšega ohranjenega dramskega besedila v slovenskem jeziku in prva po vpisu na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. »Prejšnjo soboto bi morali imeti premiero. Tukaj bi bil velik oder za procesijo s tisoč igralci. Tule bi tribune segale do druge vrste oken,« nam ob sprehodu po Mestnem trgu v Škofji Loki pokaže koordinator projekta Jakob Vrhovec. »Samo na trgu bi bilo okoli 1200 gledalcev. Imeli pa naj bi še štiri prizorišča in tribune za skupno okoli 4000 ljudi, kajti premiera je po navadi razprodana. V dveh dneh bi si dogajanje ogledalo med šest in sedem tisoč ljudi,« opisuje.
Nadaljujejo se priprave za prihodnje leto
Da kljub vsemu zaradi epidemioloških razmer letos uprizoritve ne bo, so se ustvarjalci odločili že lani. Namesto tega si obiskovalci Škofje Loke lahko v okviru Dnevov Škofjeloškega pasijona ogledajo med drugim razstavo na panojih na Mestnem trgu, skozi okno Loške hiše vrtijo videoprojekcijo Škofjeloškega pasijona. Dokumentarni film Arheologija pasijonske knjige je na ogled v bližnjem Sokolskem domu, kjer so dve razstavi, posvečeni pasijonu, pripravili javni zavod 973 in škofjeloški bratje kapucini.
Sodelujoči pa se medtem pripravljajo na predvideno uprizoritev Škofjeloškega pasijona čez eno leto. »Priprave so v primerni in predvsem varni fazi. Sledimo dnevnim informacijam in se prilagajamo razmeram. V rokah imamo dramsko predlogo za govor, ki ga bodo igralci izvedli v procesiji leta 2022. Poleg tega smo celotno besedilo tudi zvočno posneli, rokopis očeta Romualda je ozvočil dramski igralec Pavle Ravnohrib. Ta dva izdelka nam omogočata delo z igralci na daljavo,« opisuje režiser Škofjeloškega pasijona Borut Gartner.
»Izvedli smo tudi delno avdicijo za velik Adamov pevski zbor, vzpostavili komunikacijo z vsemi vodji igralskih skupin in konjeniki, da so osnovali umetniško skupino, ki jo sestavljajo strokovnjaki s področja oblikovanja govorne podobe, dramske igre, scenografije, glasbe, koreografije, kostumografije, maske, tona in luči…« našteva režiser. Za nekatere naloge so bili potrebni osebni stiki, precej pa sodelujejo tudi na daljavo, pravi. Motivacije igralci kljub vsemu niso izgubili. »Daleč najpomembnejše je, da so zdaj udeleženci procesije najprej na razpolago svojim družinam, kar v praksi predstavlja ogromno osebnih in družinskih pasijonov, v katere jih je pahnila covid situacija. Mnogi so izgubili delovna mesta, posamezniki celo manjša podjetja. Starši morajo ogromno energije posvetiti svojim otrokom in jim po svojih močeh pomagajo pri učenju. Nesmiselno bi bilo udeležencem »krasti« osebno energijo še za Škofjeloški pasijon. Ravno z mirom jim želimo sporočiti, kako dragoceni so, in prepričan sem, da se bodo takrat, ko bo to potrebno, še z večjim veseljem vključili v priprave,« zagotavlja.
Stalna razstava v muzeju
Odsotnost letošnje predstave pa je prekrižala načrte tudi kustosu Loškega muzeja Jožetu Štuklu, avtorju tamkajšnje stalne zbirke, posvečene Škofjeloškemu pasijonu, ki je posvečena historičnemu in umetniškemu vidiku. »Drugi del razstave naj bi prikazoval živost pasijona, vendar za to potrebujemo predstavo, da bi jo lahko spremljali,« pravi Štukl v upanju na uresničitev prihodnje leto. Ustvarjalci se tudi v vmesnem času trudijo, da bi ohranjali pasijonsko kondicijo. »S 1. decembrom 2016, ko je bil Škofjeloški pasijon vpisan na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, je presegel lokalne in državne okvire in postal dediščina celotnega človeštva. Tako se moramo do njega spoštljivo vesti in ga predstaviti vsemu svetu,« je prepričan kustos. Vsak lahko pasijon doživi po svoje, dodaja. »Vernemu človeku lahko predstavlja procesijo, ob kateri se spokori in poglobi vase. Turist si lahko predstavo ogleda v sklopu kraja, spet drugim pomeni pomemben del nesnovne dediščine. Treba je pustiti ljudem, da dojamejo Škofjeloški pasijon na svoj način,« še dodaja.
