Festival Dunajski slavnostni tedni (Wiener Festwochen), ki prek predstav, instalacij in delavnic že od leta 1951 širi razumevanje fenomenov na področju gledališča, plesa, performansa ter vizualne in intermedijske umetnosti, že ima zvesto publiko. Ta je vajena raziskovanja najsodobnejših umetniških trendov, idejne in estetske odprtosti, eksponentne kritičnosti, pa tudi zvezdniških imen.
Tudi program letošnjega festivala, ki se bo začel 15. maja, ponuja pester nabor vrhunskih ustvarjalcev, med njimi nove produkcije ameriškega koreografa Williama Forsytha ter belgijske koreografinje Anne Terese De Keersmaeker s kolektivom Rosas, ki je odmevno nastopal tudi pri nas, podobno velja za švicarskega režiserja Mila Raua. Na Dunaj se vrača sloviti italijanski režiser Romeo Castellucci, z novo režijo se bo prestavil Švicar Boris Nikitin, režijsko palico bo vihtela tudi uveljavljena Nemka Susanne Kennedy.
»Dunajski slavnostni tedni predstavljajo vizionarska umetniška dela, v katerih se spominjamo preteklosti, nagovarjamo sedanjost in raziskujemo načine uresničevanja prihodnosti,« je ob nedavni razgrnitvi programa povedal umetniški vodja festivala Christophe Slagmuylder.
Organski vidik trpljenja
Del programa bo letos tudi nekoliko slovensko obarvan. Pred leti je denimo s Frljićevo Naše nasilje in vaše nasilje tam že nastopilo Slovensko mladinsko gledališče, letos se bo s plesnim projektom Sad Sam Matthäus predstavil hrvaški koreograf in performer Matija Ferlin, ki se že desetletje kot doma počuti tudi na slovenskih odrih. Za njim je že obsežna projektna serija Sad Sam (obenem »zdaj sem« in »žalostni Sam«), ki smo jo lahko v Ljubljani med drugim spremljali že s Sad Sam Revisited (2005), Sad Sam Almost 6 (2009) in Sad Sam Lucky (2012). Nova nadgradnja pa je njegova dekonstrukcija oratorija Pasijon po Mateju skladatelja Johanna Sebastiana Bacha.
»Že pred leti mi je dramaturg Goran Ferčec omenil, da bi rad z mano delal pri solu, ki bi temeljil na Bachovem monumentalnem Pasijonu, ne da bi odstopal od njegove celovitosti. To je pomenilo veliko predstavo z obilico tematskih slojev, še pred tem pa dolge psihofizične priprave,« razlaga Ferlin, kako se je vse začelo.
Pasijon iz Matejevega evangelija je seveda le simbol, na katerega se navezuje dve tisočletji star kaos sveta: »Gre za metafizično izhodišče, ki mi pomaga razumeti današnji čas.« Po drugi strani vidi ustvarjalec to kot priložnost za intimno preizpraševanje trpljenja, tako v smrti kot denimo v mesenosti, ter njegovih narativov. Kot koreograf, čigar telo se redno sooča z izčrpanostjo, se hoče spoprijemati tudi z organskim vidikom trpljenja, skratka tudi z vprašanjem – kaj se zgodi s telesom, ko ne zmore več, kar se od njega zahteva?
Retorika glasbe in giba
V Bachovi zavesti o tem, kako z govorom glasbe priti do specifične vsebine in atmosferičnosti, prepoznava tudi nekaj koreografiji lastnih postopkov. »Gibanje in glasba sta podobna sistema znakov, nekoliko abstraktna, brez programiranja, odprta za interpretacijo. Navdihujoč je tudi Bachov fragmentiran pristop k strukturi, saj biblične citate v libretu avantgardno povezuje z avtorsko poezijo, libreto pa kompleksno vključuje v glasbeno strukturo,« poudarja plesalec.
Proces priprav tako obsega predvsem razbiranje te umetelne logike, da bi jo karseda učinkovito prenesel na oder. Dvourno predstavo, ki nastaja v koprodukciji zavoda Emanat, Wiener Festwochen in francoskega Centre national de la danse, bo premierno mogoče ujeti 15. junija v dunajskem Burgtheater im Kasino.
