Novo sezono Prešernovega gledališča Kranj bodo v celoti zaznamovale domače dramske predloge, od Škofjeloškega pasijona, najstarejšega ohranjenega dramskega besedila v slovenščini, ki se mu bo za uvod v sezono s soustvarjalci posvetil režiser Jernej Lorenci, do štirih novih iger, med njimi letošnje Grumove nagrajenke Naše skladišče Tjaše Mislej ter omnibusa osmih monodram Monologi s kavča, ki so na povabilo kranjskega teatra nastale med pomladno karanteno.
Umetnost, ne zabava
Po besedah vodje umetniškega oddelka Marinke Poštrak s tokratnim repertoarjem nadaljujejo po poti »gledališča kot umetnosti in ne zabave«, kar od ustvarjalcev zahteva »drznost, iskrenost ter snemanje mask«; v tem smislu je sezono označila za »radikalno«, radikalna pa je po njeni oceni tudi odločitev za izključno slovenske avtorje, pretežno mlade, pa naj gre za dramatike ali režiserje. Nemara se utegne za »radikalno« izkazati tudi Lorencijeva postavitev Škofjeloškega pasijona, saj režiserju predloga običajno služi zgolj kot izhodišče za avtorsko raziskavo; tudi tokratna uprizoritvena različica tega besedila je nastala z ustvarjalno ekipo med procesom vaj.
Misterij Škofjeloški pasijon je leta 1721 zapisal kapucin pater Romuald (sicer rojen kot Lovrenc Marušič v bližini Gorice), ki je med letoma 1715 in 1727 v Škofji Loki deloval kot pridigar in voditelj procesije na veliki petek. Svetopisemska odrešenjska zgodba v 863 verzih velja za eno najlepših dramskih pesnitev v slovenski literaturi, skupaj z opombami za uprizarjanje pa tudi za najstarejšo ohranjeno režijsko knjigo v Evropi. Posebnost tega spomenika, ki je vpisan tudi na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, je združevanje prvin mediteranskih procesij ter srednjeevropskih elementov velikonočnih duhovnih iger z igralci in dramsko strukturo.
Skozi oči sodobnosti
»Čeprav je besedilo staro tristo let, je popolnoma razumljivo, ne glede na arhaični jezik, saj govori o problemih, ki zadevajo vse nas,« pred premiero meni Poštrakova, Lorenci pa ugotavlja, da se kot osrednji poudarek predloge izpisuje vprašanje vnaprejšnje krivde, s tem pa tudi občutkov greha, utesnjenosti, »apriornega dolga, ki ga nosimo v sebi do sveta«, navsezadnje tudi vprašanje smisla.
»Zdi se mi genialno, da je v prvo slovensko dramsko besedilo vpisano naše temeljno samopočutje, namreč občutek, da nikoli nismo dovolj, da smo krivi, da smo majhni, da se moramo dokazovati... Da se bičamo, da smo bičani, da v to privolimo in da znamo opravičevati to, da nas bičajo,« je dodal. Sedemsto nastopajočih na procesiji so za uprizoritev strnili na šest – nastopili bodo Darja Reichman, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Doroteja Nadrah, Miranda Trnjanin in Gregor Zorc – ter s tem ustvarili majhen, intimen prostor, za katerega upajo, da bo ponudil »močno čustveno in duševno izkušnjo«.
