»Medijske zgodbe o posvojitvah so osredotočene na potrebe staršev, na otroke se pozabi. Zgodbe se romantizirajo in zaključijo s srečnim koncem za starše – prihodom otroka v družino. Kar sledi, se zamolči: trdo delo in izzivi, da otroku zagotovimo okolje, kjer bo lahko na polno zaživel. Ne, samo ljubezen ni dovolj! Konkretno moramo stopiti iz svoje cone udobja in zavihati rokave. Otroci vrednotijo sebe na podlagi povratnih informacij staršev – kako mi vidimo in vrednotimo temnopolte ljudi, kakšen odnos gradimo z njimi. Ga sploh gradimo? Ko vprašam osebe, ki želijo posvojiti medrasno, ali pa so to že storile, koliko temnopoltih znancev imajo, je odgovor skoraj vedno: nobenega.«
Sabina B. Boakai poudarja: »Biti temnopolt je veliko več kot le barva kože. So zgodovina, predniki, kultura, tradicija ... Za vse to otroka v novi družini in okolju ne smemo prikrajšati, če želimo, da razvije pozitivno rasno samopodobo in se posledično tudi bolj uspešno sooča z negativnimi situacijami, povezanimi z svojo barvo kože.«
Afriška skupnost uči
Z Afriko se je Sabina B. Boakai prvič zares srečala leta 2005, ko je prek organizacije AIESEC odpotovala v Gano. »Eno leto sem živela in delala v neprofitni organizaciji in tam spoznala svojega današnjega moža, ki je iz Liberije.«
Z možem sta najprej zaživela v Lenartu, zadnje leto živi družina v Mariboru. »Videti temnopolto osebo na Štajerskem je bil pred petnajstimi leti kar izziv,« pripoveduje Sabina B. Boakai. »Mož je hitro pričel z različnimi delavnicami po šolah in v vrtcih, kjer je bil zelo dobro sprejet. In že takrat je rekel, vidiš, pripravljam teren za najine otroke.«
Otroci so prišli pred šestimi leti. »Posvojila sva bratca in sestrico iz Liberije. To se nama je zdel logičen korak, saj mož prihaja od tam in sva se počutila dovolj kompetentna, da lahko otrokoma zagotoviva stik s kulturo, od koder prihajata.« Po posvojitvi sta začela spoznavati slovensko posvojiteljsko skupnost, izzive teh družin in potrebe otrok: temnopoltih otrok z belskimi starši v belski državi Sloveniji.
Sabina B. Boakaj pojasnjuje: »Prve mednarodne posvojitve iz Afrike pri nas so stekle nekje pred desetimi leti. Starši bi se lahko največ naučili od odraslih temnopoltih posvojencev, a teh v Sloveniji ni. Največ v naši skupnosti je majhnih otrok, ki ne zmorejo jasno izraziti svojih potreb.« Sama je zelo hitro spoznala, da je za opolnomočenje njenih otrok poglavitna afriška skupnost. »Afriška skupnost v Sloveniji je majhna, a je. Obstaja. Zakaj se ne bi povezali? Vedno več je medrasnih posvojiteljskih družin.«
S to mislijo je Sabina B. Boakai pred petimi leti začela graditi skupnost medrasnih posvojiteljskih družin, ki so posvojile iz Liberije. »Imamo redna neformalna srečanja, podporno skupino, informiramo, kaj se dogaja v matični državi otrok, katerih dogodkov se lahko udeležijo pri nas, spoznavamo afriško glasbo in kulinariko, delimo izkušnje in izzive ...«
Zdravo odraščanje
Že dalj časa je čutila, da je treba gibanju dati večjo organiziranost in kontinuiteto. »Leta 2018 so se mi poti križale z Društvom Baobab, ki ga vodi plesalka in vsestranska glasbena ustvarjalka Dalanda Diallo. Društvo Baobab deluje na področju plesa, gledališča, glasbe, osredotoča se na zahodnoafriško kulturo. Dalanda Diallo je v Mariboru organizirala ustvarjalne delavnice, na katerih je otrokom prek plesa in glasbe približala afriško kulturo. To je bilo res dobrodošlo, saj v Mariboru takšne dejavnosti niso pogoste. Začeli smo se povezovati, nadaljevali smo s pevskimi srečanji in organizirali več prireditev, celodnevni dogodek Dan Afrike, afriškega dedka Mraza …«
Potem je prišla korona in marsikaj se je ustavilo. »A ponudila se je priložnost, da za aktivnosti medrasnih posvojiteljskih družin dobimo sredstva Programa ACF v Sloveniji. Rodil se je projekt AFROskop – Afirmativna Rasna Ogledala, ki poleg vseh že obstoječih dejavnosti prinaša aktivnosti, kjer bodo imele medrasne družine možnost graditi iskrene odnose z afriško skupnostjo, pripravljamo pa tudi izobraževalni program za starše, za bolj uspešno izvajanje rasne socializacije. Radi bi naslovili tudi centre za socialno delo in jim dali smernice glede specifik medrasnih posvojitev.«
Sabina B. Boakai pravi: »Osrednje vprašanje je rasna socializacija – kako opolnomočiti temnopoltega otroka v beli skupnosti. V naši družini, kjer je oče temnopolt, rasna socializacija in s tem predajanje kulture in vrednot poteka spontano. Redno se vračamo v Afriko, povezani smo z Liberijo, matično državo najinih otrok.«
Posvojiteljem se prej nikoli ni bilo treba ubadati z raso, zato se tudi ne morejo postaviti v čevlje temnopolte osebe. »Otrok pri štirih letih prijoka iz vrtca, niso me pustili, da se igram z njimi, ker sem rjav. Govorijo mi, da sem grda, ker sem črna. Kako boš otroku pomagal v tistem trenutku? Kaj si naredil do tistega trenutka, da se otrok počuti dobro v svoji koži in se v takšnih in podobnih situacijah ne zlomi?«
In še: »Mi, starši, moramo biti pozitivna protiutež negativnim stereotipnim sporočilom v naši družbi. Da lahko otroci zdravo in brezskrbno odraščajo, jim moramo omogočiti čim več pozitivnih rasnih izkušenj ter vzpostaviti pristne odnose s temnopolto skupnostjo. Temnopolti ljudje so dobri ljudje. Srčni in inteligentni. Uspešni,« poudarja Sabina B. Boakai.
