Mile Ačimović: Navdih črpam na igrišču

Z vsakim dnem vse bolj nestrpno čakam na zbor reprezentance in začetek prvenstva. Od decembrskega žreba smo opravili ogromno analiz, veliko odgovorov pa sta nam dali novembrski prijateljski tekmi z Nemčijo in Rusijo. Vesel sem, da sem debitiral ravno proti evropskim podprvakom, ki bi jih premagali, če bi zadeli enajstmetrovko ob koncu tekme.

Izhodišče bo tekma z Nemčijo, saj naša prva nasprotnica Španija z igrivimi nogometaši prav tako spada v najvišji rang. Jedro slovenske reprezentance je znano in na mednarodni ravni so igralci že dokazali, da dobro reagirajo na tekmah z močnimi tekmeci. Čeprav polovico moštva sestavljajo igralci iz slovenske lige in nimamo seznama 53 igralcev kot Španija, se vseeno lahko merimo na tako visoki ravni. Z močno voljo, motivom, željo in samozavestjo lahko veliko naredimo. Mirneje bo spal, če bi lahko odigrali še eno prijateljsko tekmo, da bi izpilili določene taktične zadeve. Na koncu sem bil že tako obupan, da sem klical hrvaškega selektorja Igorja Bišćana, a tekme zaradi različnih dejavnikov ni bilo mogoče izpeljati.

Navijači bi postali pika na i tega turnirja, a nimamo vpliva na to, da tribune ostajajo zaprte. Motiv vsekakor ostaja zelo velik. Na začetku bomo igrali proti svetovnim prvakom in igralci se zavedajo, koliko ljudi jih bo spremljalo v televizijskem prenosu. Srečali se bodo z novo vlogo v življenju in veliko je takih, ki bodo odigrali zadnje tekme za mlado reprezentanco. To je evropsko prvenstvo, ki smo ga dobili predvsem po zaslugi predsednika Uefe Aleksandra Čeferina in pripada najboljšim mladim slovenskim nogometašem. Želim si, da bi bil turnir odmeven, da bi vplival na razvoj nogometa pri nas in pokazal, da imamo v Sloveniji perspektivno nogometno okolje.

Nemčija nas je novembra malo podcenila, a pomembna je naša igra. Nikoli se ne konča dobro, če se potegneš v obrambo in samo čakaš, da bo tekme konec. Igralci so v Nemčiji po desetih minutah začutili, da lahko igrajo bolj sproščeno. Uvodna živčnost je hitro izginila in začeli so dvigovati glave ter pogledovati proti golu tekmeca. Ni dovolj, da samo tečeš za žogo in jo izbijaš. Nasprotnika moraš prisiliti v tek po celem igrišču in postati nevaren, saj tako pokažeš resen obraz. Skozi igro je treba ustvarjati rezultat. Verjamem, da se bodo nasprotniki dobro pripravili na nas in na prvenstvu ne bo podcenjevanja.

Na začetku smo se hitro ujeli. Sestanki niso predolgi, ker ti nogometaši že igrajo resen nogomet in ni velikih odstopanj v primerjavi s člansko konkurenco. Januarja sem obiskal vseh deset slovenskih prvoligašev, si ogledoval njihove treninge in govoril z mnogo ljudmi. Odpotoval sem v Turčijo, da sem od blizu videl priprave Maribora, Mure in Celja. Klubi, ki nimajo reprezentantov, so se čudili, zakaj prihajam na obisk. Povedal sem jim, da zastopam nogometno zvezo in da se tudi v njihovem okolju rojevajo novi talenti. Pomembno je, da imajo klubi občutek, da jih nogometna zveza spremlja in jim je v oporo. Vmes sem obiskal tudi Pohorje, kjer bomo bivali med prvenstvom. Želel sem se prepričati, da bo poskrbljeno za vse malenkosti, ki so ključne za uspešno delovanje reprezentance. Sodelavcem v trenerskem štabu sem rekel, da moramo najprej mi dati vse od sebe, da se bodo igralci dobro počutili in imeli izpolnjene vse pogoje za dober turnir.

Že ko sem bil športni direktor Olimpije, me je vse zanimalo in sem bil vsak dan z ekipo na igrišču. Želel sem počasi napredovati, zato sem najprej opravil šolanje. Ko me je Dejan Stanković povabil v strokovno vodstvo Crvene zvezde, sem se mu prijazno zahvalil in raje izbral delo z mladimi nogometaši. Postopoma se držim svoje poti. V zadnjih štirih letih sem si ogledal enormno število tekem, prebral veliko knjig, se posvečal taktiki in dozorela je odločitev, da je pravi čas za trenersko vlogo.

Na igrišču. Pritegne me, ko sem blizu igralcev in začutim nogometni utrip. Vsi se neprestano učimo in pridobivanje novega znanja je bilo zame vedno zanimivo. V nogometu ne obstaja veliko taktičnih postavitev, a od trenerja je odvisno, kako bo prepoznal sposobnosti določenih igralcev in jih razporedil po igrišču. Idej je ogromno in vedno je treba biti pozoren na podrobnosti. Že prosti strel s strani lahko prelomi tekmo, če igralec na prvi vratnici ne skoči pravočasno in izbije žoge v polje.

V primerjavi s časom moje igralske kariere se je zelo povečala podpora igralcem ob igrišču. Strokovni kadri so postali bolj široki, v delo je vključenih veliko analitikov, izvaja se ogromno meritev, večja je vloga kondicijskih trenerjev. Z vsem tem je Bayern postal nogometni stroj. Za igralca ni pomembno samo to, kako ga bo klub usmerjal. Sedanji programi dela so strožji kot nekoč, veliko bolj je treba paziti na prehrano in količino spanca. Poklic nogometaša traja 24 ur na dan. Kdor dela manj, ne ulovi ritma, ki ga zahteva najvišja raven nogometa.

Po mojih dosedanjih izkušnjah se dela dobro. Igralci v mladi reprezentanci vstanejo zgodaj tudi takrat, ko imamo samo popoldanski trening. Po deseti uri zvečer v hotelskih sobah vlada tišina. Občutil sem njihov profesionalizem in verjamem, da dobro skrbijo zase in se zavedajo, da ne bo dovolj, če bodo poslušali samo navodila trenerjev. Igralec mora hitro dozoreti in imeti odgovornost do sebe. Spoznati mora svoje telo in ga pripraviti na napore, pri čemer ima vsak posameznik drugačno metodo regeneracije. Nekomu po tekmi ustreza dvajset minut sproščenega teka, drugemu prija počitek, tretjemu mrzla voda, četrtemu masaža. Prav je, da trener prisluhne igralcem, če imajo težave s samozavestjo, pritiskom ali pripravo na tekmo. Knjige včasih ne dajo vseh odgovorov. Pomembne so tudi izkušnje. Ker sem petnajst let igral v tujini, poznam veliko različnih situacij.

Reprezentanti so profesionalci. Imajo toliko tekmovalnih obveznosti, da pogrešajo predvsem kakšno dobro večerjo v restavraciji, a tudi to se bo vrnilo. Drugače je z mlajšimi športniki, kar spoznavam doma, ko opazujem razvoj trinajstletnika, ki trenira pri Olimpiji. Po dveh mesecih šolanja na daljavo in prepovedi treningov v klubu se je začelo pojavljati pomanjkanje volje in želje. Na vrsto so prišla vprašanja, zakaj je treba delati sklece, zakaj trebušnjake, zakaj je treba zaspati ob desetih zvečer, zakaj ne smemo na krompirček v restavracijo s hitro prehrano… Ko mladi ne vidijo pravega izhoda, se zaležijo, izgubljajo samozavest in na koncu se zgodi, da te niti žoga ne uboga več.