Letošnjo sezono odpirajo v mladi, leto in pol stari galeriji Sloart z razstavo Marka Jakšeta (1959), ki sodi med najbolj prepoznavne slovenske slikarje. Zelo plodovitemu avtorju, ki v Ljubljani redko razstavlja, pozornost javnosti ne ustreza; nagrade Prešernovega sklada leta 2015 ni prevzel sam. Tudi interpretativni razlagi lastnih del se najraje izogne, prepričan je, da se je na razstavah najbolje prepustiti čutom, čustvom in svetu domišljije brez gospodarja, razum pa potisniti v ozadje. »To ni politični program, ni česa razumeti,« je navsezadnje zapisal ob uvodu v svojo novo razstavo Na otoku Niga.
Veselje in smrtnost
V Ljubljani se tokrat predstavlja s slabim ducatom zanj tipičnih velikih in srednje velikih del, ki so nastajala zadnji dve leti; z na glavo obrnjenimi morskimi dežnički, večjimi od človeških čolnov, denimo izstopa groteskna pokrajina Čudežnega ribolova, z zastrtimi jelenjimi pogledi temna atmosfera slike Polovici naju. Čez tri tedne jih bodo zamenjali še najboljši kosi iz njegovega prejšnjega obdobja. Razstava sicer ni prodajne narave.
Gre za vpogled v Jakšetov svet, ki je zazrt v tri segmente, ob odprtju opozarja umetnostni zgodovinar Andrej Medved. »Najprej gre za fantastično arhitekturo, kjer vladajo simbolizem, melanholija, erotičnost in smrtnost. Na drugi strani je tu figura, nekakšna pomanjšana bitja, tudi človeška, ujeta v to arhitekturo in pokrajino. Na tretji strani so tu še živali, nekakšen jurski park fantastičnih živali.« Nad vsem pa je nekakšno veselje do slikanja in do življenja, ki ga te podobe uresničujejo, je še prepričan Medved. »In to čeprav se v teh podobah skriva tudi podoba odsotnosti, minevanja in umiranja. Veselje in pa smrtnost, končnost in večnost vseh stvari, sta gotovo bistvena za Jakšetovo slikarstvo.«
Vztrajanje pri slikanju
Medved, dolgoletni spremljevalec sodobne slovenske produkcije, vidi Jakšeta kot enega naših najbolj izvirnih avtorjev, ki pa je že od začetkov ustvarjanja nekako zatajevan, »galerijski prostori, razen morda Škuc in v zadnjem času Kibla, so se ga pogosto izogibali«. Pomembno je, da kljub prisotnosti novih medijev, ki so po njegovem zasedli Moderno galerijo, celjske in deloma tudi mariborske galerije, Jakše vztraja pri slikanju, še dodaja Medved. Prepričan, da se slikarstvo spet vrača in uveljavlja, »ne kot trend, gibanje ali nova moda, ampak kot izviren, svojstven izraz vsakega slikarja«. V tem smislu pa pri nas zaznava tudi pravi porast ženskega slikarstva, pri čemer izpostavlja razvoj avtoric, kot sta denimo Katja Pal in Nina Čelhar.
