Policija je pod izredno velikim nadzorom – notranjim, tožilstva, varuha človekovih pravic. Če je kaj narobe, imamo instrumente, kako se s tem spopadati. Iskreno dvomim, da je povsod tako. Prav pa je, da so vsi posegi v človekove pravice sledljivi. Zato si želim, da so usmeritve tožilstva pisne.
Zlorabe so možne, da se nekoga očrni, četudi je samo osumljenec. V javnosti je takoj kriv, pa do pravnomočne obsodbe morda niti ne pride. Takšna mnenja se v javnosti ne razglašajo o običajnih ljudeh, ampak o ljudeh na položajih, ki za svoje delo potrebujejo dobro ime. In to etiketiranje na njih vpliva. Premalo se poudarja ustavno načelo, da je nekdo nedolžen, dokler mu krivda ni pravnomočno dokazana. Iz medijev se lahko zazna, da za negativno etiketiranje posameznih oseb zadostuje že okoliščina, da je ta osumljena ali obtožena kaznivega dejanja. Ko se izkaže jasen dvom oziroma sum, da je prišlo do takšne zlorabe, je prav, da se to z vso odgovornostjo preveri. Za začetek bo treba, kot rečeno, vse usmeritve dati pisno. Potem bo mnogo lažje ugotavljati odgovornost. Zdaj je polno izgovorov, kdo se česa ne spomni, je bilo drugače mišljeno in podobno. Sobotna priloga Dela
