Nataša Briški, publicistka in raziskovalka: Spodbuditi dekleta, da si upajo več

O njihovi odpravi bosta letos izšla dokumentarec in knjiga Polar Exposure. V njej Nataša Briški skupaj z vodjo ekspedicije, polarno raziskovalko Felicity Aston, tretjo osebo in prvo žensko, ki je sama presmučala Antarktiko, in s članicami odprave pripoveduje o pogumu in vztrajnosti na poti. Stereotipi in napačne predstave o ženskah so zaradi uspehov, kot je njihov, na čedalje tanjšem ledu.

Kot o eni zelo dobri odločitvi, ker se takrat še nisem tako zavedala, kakšen privilegij je zares biti na koščku sveta, kjer je zelo malo ljudi. Je eden od epicentrov podnebnih sprememb. Te v valovih dosegajo tudi tiste, ki smo načeloma daleč stran. Skoraj ne mine dan, da me ne bi kakšen dogodek, razmišljanje ali stik s temi kolegicami pripeljal do ekspedicije. Do tega, kar smo se naučile in kar mi je pravzaprav dala. Hvaležna sem za to priložnost. Z vsakim letom je to zavedanje močnejše.

Drži. To je bil tudi eden izmed razlogov, da sem se odločila za sodelovanje. Da se naučim česa novega in bolje spoznam okolje, iz katerega prihajajo Arabke, ki so v svojih skupnostih pravzaprav pogumne ambasadorke sprememb. Zaradi vloge žensk, ki jo imajo v teh družbah, je vseeno bil to zanje veliko večji korak. Ženske že tako nismo ravno med najpogostejšimi potniki na severni pol, dodatno pa so pričakovanja od žensk v arabskem svetu vendarle še precej drugačna od tega, česar smo vajene Evropejke. To, da smo bile izključno ženska ekipa, vključno s snemalkami, ki so nas spremljale, me še bolj veseli. Podrle smo enega izmed teh stereotipov, kaj se da in kaj ne, kar naj bi bilo odvisno od tega, kaj imaš v hlačah.

Ker je to res takšna zgodba, za katero je dobro, da ne ostane samo pri tvitih, facebookih, par blogih in podkastih. Menimo, da res imamo kaj povedati. Koncept je zelo zanimiv, knjigo pišemo vse. Se pravi, da bo šlo tudi za iste dogodke, kako jih je katera videla. Izpostavljenih je par vidnejših ali prelomnih dogodkov v okviru ekspedicije.

Da. nekaj je čisto osebna fizična, psihična preizkušnja. Mogoče se eni nekaj zdi lahko, drugi pa težje – in obrnjeno. Saj smo se veliko pogovarjale in zelo smo bile odprte, ampak vseeno, ko se lotiš takšnega pisanja, kakšne presenetljive stvari pridejo na plano.

Bolj bo tako, da bo prepleteno in sestavljeno. Ne bo Poglavje 1 Briški, Poglavje 2 Aston, da bi torej vsaka pisala svoje. Malo bo intervjuja, malo pripovedi.

Ne bo kot kakšen klasičen 'aha, ko greste tja, ta poceni avtobusi so tam, vstopnice kupite tam' in tako dalje. Kakšna kategorija znotraj tega gotovo, definitivno bo pa neke vrste o potovanju in opolnomočenju žensk.

Ta faza je končana. To smo začele, ker smo tudi šle v nov koncept pristopa k založništvu. Odločile smo se, da knjigo predstavimo na spletni platformi Publishizer, ki je neke vrste kickstarter za iskanje založnikov. Glede na zanimanje javnosti se potem oglasijo založniki, pripravljeni, da knjigo izdajo, in potem lahko med njimi izbiraš. Tako smo prišle do močnega založnika, ki deluje po vsem svetu, kar bo zelo pomagalo pri distribuciji knjige. Zaradi vseh izzivov, ki jih prinaša koronavirus, je za dokumentarec predviden datum izdaje jeseni, knjigo bomo pa poskusile nekako v istem času izdati.

To je ena od stvari, ki se nam je zdela pomembna. Da je v kontekstu globalnih sprememb Arktika zelo pomembna točka. Bile so recimo sezone, ko so ekspedicije odpadle, ker led ni bil dovolj trden. Skrb za okolje bi morala biti višje na našem dnevnem redu.

To sem se ves čas spraševala. Snemali sta nas tudi z brezpilotnim letalnikom in pri teh temperaturah traja dobesedno nekaj sekund, morda minut, preden nehajo delati, ker je tako mrzlo. Brez tistih debelih rokavic, ki jih zaradi mraza moraš imeti, zdržiš par sekund, medtem ko imaš letalnik v zraku, ki potem odpove in nima več satelitske navigacije. Jaz sem ves čas snemalki zelo občudovala, ker sta nas spremljali in zraven še delali celo pot.

Arabske članice imajo doma zahtevnejše razmere. Pri nas je recimo odziv na to 'O bravo!', tam pa je prva reakcija 'A ti je tega res treba, noben te ne bo hotel poročiti'. Nekatere se srečujejo s kupom očitkov, seveda pa imajo tudi veliko spodbud in sploh ne dvomim, da so premaknile v kakšni punčki, pa tudi fantu, kaj vse se da, kaj vse je mogoče.

Pomemben del naše zgodbe je bil spodbuditi dekleta, ženske, da si upajo več in dlje. Na koncu dneva pa nisem presojala te ekspedicije, da smo zdaj kot ženske nekaj zmogle. To, da bomo zmogle, sem vedela od začetka. Na koncu gre za dobro fizično pripravo, da imaš v glavi stvari urejene, da lahko to dosežeš. In je čisto vseeno, ali si ženska, moški ali pa se opredeliš kot kaj drugega.

Toliko stvari je še, ampak ne bomo jutri na cilju, ne da se vsega naenkrat, je pa pomembno, da smo del sprememb, četudi gre naprej samo po korakih. Včasih majčkenih, včasih je treba dva koraka nazaj, da lahko gremo potem tri, štiri naprej. To je nenehen boj, nenehno prizadevanje. Ni cilj, je pot. Nikoli ne bomo na cilju v tem smislu, da zdaj pa lahko damo noge in roke v zrak in dosegli smo vse. Vedno bo nekaj. In to so pomembni koraki za dekleta, za ženske in za vse, ki jim prevečkrat kot družba skušamo določiti, kdo sodi v kateri predalček. Ne padejo pa stvari z neba, treba se je potruditi.