Tako kot je bil Đorđe Balašević videti vse življenje, so bili nekdanji jugoslovanski politiki, vključno s slovenskimi, videti, ko so bili mladi. Neizstopajoča frizura, zadržan pulover, srajca, jeans. V nasprotju s svojo generacijo je ohranil mladosten slog do poznih let. Đorđe Balašević, rojen leta 1953 in po okužbi s koronavirusom preminil včeraj, je bil in bo verjetno ostal največji jugoslovanski kantavtor. Avtor, čigar skladbe so se množično brenkale ob tabornih ognjih, izletih in drugih druženjih. Ker so bile bistven del programa. Čeprav je sam, solo s kitaro, kot zapoveduje puristično akustičarsko izročilo, iz katerega je izhajal in ga soustvarjal, redko nastopal, sploh v kasnejši fazi kariere.
Podobno kot Marko Brecelj, katerega prvi plošči je botroval Bojan Adamič, je tudi Balašević že prvi tango hit »U razdeljak te ljubim« s skupino Žetva posnel z novosadskim radijskim orkestrom in s stare vrste orkestracijo. In prodal 180.000 primerkov plošče. Tudi v nadaljevanju je pokazal, da ima izjemen občutek za ustvarjanje uspešnic, ki gredo v uho, obenem pa jim je vsebinsko težko kaj očitati. Le leto zatem je z zasedbo Rani mraz izdal »Moja prva ljubav«, eno najlepših skladb, ki govori o mladostniškem zaljubljanju in v kateri na nekem mestu pravi: »Edino važno mi je bilo, da postanem levo krilo ali centerfor šolske ekipe.« Istega leta je ob sodelovanju kasnejšega ideološkega nasprotnika Bore Đorđevića posnel »Računajte na nas«, na kar so mu Pankrti odgovorili z »Računite z nami«.
Občasno se je obregnil ob politiko
Ko je, kot se za večnega študenta spodobi, pri sedemindvajsetih prišel v JLA, je bil že zvezda in vzorčen primer dobrega starejšega mladinca. Nastopal je v vojaških televizijskih oddajah, brenkal v uniformi. Bil je najbolj zaželen zvezdnik, ki ni ogrožal nikogar. Ko so nogometaši odhajali na svetovno prvenstvo v Španiji, kjer so potem doživeli fiasko, jim je igral on. Od mladosti naprej strasten nogometaš, ki ni nikoli nehal navijati za Jugoslavijo.
A balašijada, dolgo obdobje nizanja plošč s hitoidnimi skladbami in vrhunskimi besedili, se začne leta 1982, ko nastopi z lastnim imenom in ploščo Pub. Na njej je bila istoimenska skladba o norem kvartopircu, ki je vedno zmagal. Njen refren, ki pravi, da »hazarder tiči v vsakem od nas, samo pravi trenutek čaka«, je verjetno eden najbolj obče znanih. Eden tistih refrenov, ki ga pozna malodane sleherni južni Slovan. Na isti plošči je še en njegov veliki standard, »Petao«, balada o mladosti in starosti promiskuitetnega petelina, prav tako pa tudi »Lepa protina kči«, ena prvih od kasneje mnogih »žiloreznih« balad, na čelu s »Svirajte mi, jesen stiže dunjo moja«.
Načeloma se to sicer da za vsakega, vendar bi bilo o redko katerem avtorju med privrženci res smiselno delati anketo, kateri tekst jim je najljubši. V primeru Balaševića vsekakor. Tako elegantno, kot je on sestavljal besede, jih ni nihče. Zaradi svojega talenta za pesništvo in drže v ozadju, češ da je zgolj eden izmed mnogih (čeprav to ni bil), je nad politiko pretežno lebdel. Občasno se je obnjo vseeno obregnil oziroma ga je zanihala. »Ne lomite mi bagrenje«, skladbo iz leta 1986, se je razumelo kot njegovo reakcijo na dogajanje na Kosovu oziroma na informacije o albanskem teroriziranju Srbov. Na istem valu je zrasel tudi Slobodan Milošević, ki pa mu je Balašević v devetdesetih odkrito nasprotoval. Tudi zaradi nemogočih razmer v domovini v času Miloševića in sankcij se je preselil v Maribor in postal slovenski državljan. Iz hvaležnosti je v Mariboru, kjer je kupil stanovanje, praviloma nastopal brezplačno ali za najnižjo ceno oziroma se vanj redno vračal, čeravno je življenje kot panonski mornar preživel v svojem Novem Sadu in Vojvodini. Iz tega okolja je tudi in predvsem črpal junake ter junakinje svojih zgodb. Mnogi izmed njih so bili iz drugih časov, ko so še vozile kočije in so se nekateri še hvalili z grofovskimi nazivi, vseeno so pa postreženi na njegov način delovali konkurenčni aktualnosti.
Zaupal je najboljšim
Đorđe Balašević je bil eden prvih velikih jugoslovanskih zvezdnikov, ki so lahko šli nastopat po nekdanji Jugoslaviji, ko so se razmere nekoliko umirile. Ker se podobno kot Bajaga ali Saša Lošić ni zameril okolici. Še najbolj sporen je bil njegov položaj v Srbiji. Sploh v devetdesetih. Sarajevo je obiskal leta 1998 in spravil v jok dvorano Skenderija. Enako je bilo v Ljubljani, ko je leta 1994 prvič obiskal samostojno Slovenijo. Na koncertih se je odlikoval z ležernimi šalami, obenem pa je bil obkrožen z najboljšimi glasbeniki, ki so virtuozno obvladali vse od rokenrola do čardaša. Glede glasbe je zaupal najboljšim. Produkcijo prvih samostojnih plošč, kot par kultnih kitarskih solov, kot je tisti iz skladbe Pub, je zaupal Josipu Bočeku, verjetno najboljšemu jugoslovanskemu kitaristu stare šole. Tudi njegov siceršnji spremljevalni ansambel je bil ikoničen. Na čelu z Josipom Kovačem Kikijem, dolgonosim saksofonistom, virtuozom iz novosadskega radijskega orkestra.
Kot izhaja iz njegove pesmi »Kad odem«, je Balašević pričakoval, da ga bodo pokopali pozimi. Ko je panonska zemlja pomrznjena.
