Kdo bi lahko bil najbolj tipičen predstavnik jugoslovanske kantavtorsko-akustične scene? Za izhodiščnega kantavtorja se šteje Arsen Dedić, ki je leta 1964 na Splitskem festivalu izvedel lasten komad z lastnim besedilom Kuča pored mora (prej je pisal za druge in pod psevdonimom) in prejel prvo nagrado žirije. Dogodek se šteje kot prelomen. A za prvega protestnega pevca s kitaro v nekdanji državi vendarle velja Ivica Percl, ki je leta 1966 skladbo Huligani izvedel ob spremljavi akustične kitare, orglic in glasu, čeravno ni bil ne avtor besedila ne glasbe. Slednjo je napisal razvpiti Nikica Kalogjera, medtem ko je skladba Stari Pjer iz leta 1969, po kateri je Percl najbolj zaslovel, avtorstvo kasneje naduspešnega Đorđeta Novkovića.
A če bi vprašanje o najbolj tipičnem predstavniku jugoakustične scene postavili najširši javnosti, bi bil zelo možen in prevladujoč odgovor Đorđe Balašević. Kantavtor, ki je celo kariero zvozil z videzom večnega študenta. V puloverju in kavbojkah, z nevpadljivo pričesko, rokami v žepih, z zglednimi državljanskimi stališči, dobro poezijo, nalezljivimi komadi in svojevrstno ležerno interpretacijo. A Balašević, še kot član zasedbe Žetva, v prvem poskusu ni tvegal sam s kitaro. Prvi hit U razdeljak te ljubim je posnel ob podpori revijskega orkestra RTV Novi Sad. Rezultat je bil 180.000 prodanih primerkov singel plošče. Takisto se ni branil festivalov. Z drugim hitom Moja prva ljubav, ki ga je prodal v 130.000 primerkih, je nastopil na Opatijskem festivalu. V letu 1978 je nato nanizal še Računajte na nas, Oprosti mi, Katrin in do danes takisto pozimzelenelo Život je more. Vse drugo je zgodovina oziroma biografija nemara najuspešnejšega jugokantavtorja.
V Beogradujih je razgnala policija
»Dober pesnik, bil sem mesec in pol z njim v bendu, a ne bi zgubljal besed o njem,« o Balaševiću pravi Bora Đorđević, letnik 1952, iz Čačka, od trinajstega leta v rock'n'rollu, preden je zapel v Riblji čorbi in še preden je postal prebivalec ljubljanskih Kosez, pa član več beograjskih akustičnih zasedb. Potem ko se je zaradi mladostniškega prestopništva z družino preselil iz Čačka v Beograd, je sredi sedemdesetih vpadel prav v beograjske akustične vode. Najprej v zasedbo Zajedno in potem Suncokret, v kateri je svoj čist glas prispevala Bilja Krstić, ki je kasneje v Ranem mrazu podprla Balaševića v vseh prvih napevih in tudi bistveno prispevala k zvenu njegovih komadov. »Moja prva kitara je bila dvanajststrunska Framus. Vedno sem hotel imeti bend, ki bi zvenel kot Mamas and Papas. Tak poskus je bil bend Zajedno, vmes sem imel še nekaj eksperimentov, potem pa se je zgodil Suncokret, s katerimi smo leta 1977 prav v Ljubljani posneli ploščo Moje bube,« se spominja Đorđević.
No, leta 1978 je bil Đorđević, po krajšem postanku v Ranem mrazu, že v Riblji čorbi. Ekspresno hitro. »Iz Suncokreta sem šel, ker niso hoteli izvajati moje pesmi Lutka sa naslovne strane, ki sem jo v Ranem mrazu lahko izvajal, bila pa je tudi prvi komad, ki smo ga naredili s Čorbo. Ta komad je v vsakem primeru odstopal od petja o cvetlicah in ljubezni, kar je bilo za akustično sceno značilno, je bila pa ta razvejana. V Beogradu smo se redno sestajali na Trgu republike in igrali improvizirano, praviloma, dokler nas ni razgnala policija. Iz tistih časov je vrsta imen, kot so S vremena na vreme, ki so precej posegali po folklori, Mira i Spira, skupina Dag, Porodična manufaktura crnog hleba, Jadranka Stojaković ali Miladin Šobić, ki je bil genialen in največ, kar se je v črnogorski pop glasbi zgodilo, a je zaradi smrti sestre prenehal nastopati.«
Hotenje po boljšem svetu
Kot se za akustične izvajalce nekako spodobi, jih je večina ostala pri kultnem statusu. Tipičen primer sta Mira i Spira oziroma kasneje novovalovska verzija ansambla Doktor Spira i Ljudska Bića, ki velja za kultni beograjski projekt sedemdesetih. Dušan Mihajlović alias Spira je nenazadnje avtor komada Prvi sneg, o razpadu ljubezenske zveze tik pred začetkom zime (zoprno, če nimaš kam), medtem ko plošče dua Mira i Spira ni hotela izdati nobena založba do leta 1986, ko je direktor založbe RTB postal Oliver Mandić, ki je izzvan s stavo Bore Đorđevića njun album Dijagnoza vendarle izdal tudi v Jugoslaviji. Pred tem je bila Dijagnoza na voljo zgolj v 200 primerkih, kolikor jih je Mihajlović sam natisnil v Londonu in razprodal v Beogradu. Podoben primer je Šobić, v naših krajih manj znan avtor, ki pa še najbolj ustreza čisti verziji kantavtorja, kakršno so pri nas uveljavili Pengov, Domicelj, Šifrer, Mežek in drugi: človek, ki sam izvaja svojo pesem brez kakršne koli pomoči. Pri tem se je izkazalo za bistveno, da je šel v Dubrovnik študirat turizem in tam naletel na samostojnega trubadurja Ibrico Jusića, ki je na dubrovniških stopniščih redno igral. Oziroma, Dubrovnik je bil itak trubadursko mesto, v katerem so delovali Dubrovački trubaduri, popevkarska zasedba njegovega brata Đele Jusića, ki pa jih je šteti za prvake vnašanja srednjeveških in ljudskih motivov v jugoslovansko zabavno glasbo.
Jugoslovanski akustični izvajalci praviloma niso bili incidentne osebe. Niso sloveli po asocialnem vedenju, pijančevanju, mamilih, promiskuitetnosti, besu, neumnih izpadih in drugih neprimernostih. Nasprotno. Bili so primer zgledne mladine, ki je pela ubrano in igrala čisto. Pod njihovimi skladbami na youtubu praviloma ni blokiranih diskusij, ker debata o njih ne budi sovražnosti. Ali rečeno drugače: nedobronamerni jih niti ne poznajo in se ne oglašajo. Gre za skladbe, ki se jim pozna, da so nastajale v relativno brezskrbnih 70. letih, skladbe, ki sta jih krasila hrepenečnost in hotenje po boljšem svetu.
Posebno mesto v tem ima Jadranka Stojaković, pokojna bosanska kantavtorica, ki je suvereno nastopala sama s kitaro in ki je ob ponarodeli Muzika je svirala (u srce me dirala) za seboj pustila nekaj izjemnih zadev. Interpretacij, kot na primer Ima neka tajna veza, Sve smo mogli mi ali Što te nema, ki je upesnitev pesmi Alekse Šantića iz leta 1897. In kot je zapisal nekdo: »Nekaj najbolj žalostnega in najlepšega, kar je kdo posnel.« Da se ti orosijo oči.
