Zahteva po izločitvi iz tega sistema vedno pomeni težnjo po zvišanju plač in spremembi razmerij v lastno korist. To vodi v spiralo in neobvladljivo rast, kot smo videli že pred letom 2003. Poleg tega je izbiranje skupin, ki bodo izstopile iz enotnega plačnega sistema, videti povsem arbitrarno. Zdravniki, del policije, univerze… Zakaj prav ti? Motiv tistih, ki hočejo izstopiti, so višje plače, kaj pa drugega.
Sistem je oblikovan tako, da so za vse v javnem sektorju določena enotna izhodišča, na primer sestava plače, plačna lestvica, javnost plač, dodatki za nedeljsko, praznično in nočno delo in podobno. Natančno uvrščanje delovnih mest v plačne razrede pa je določeno na decentraliziran način, s panožnimi kolektivnimi pogodbami. Pri plačevanju po delovni uspešnosti je sistem eden najfleksibilnejših v Evropi, saj omogoča, da se posameznemu javnemu uslužbencu plača zaradi delovne uspešnosti zviša za 50 odstotkov. Problem je v tem, da vlade za plačevanje delovne uspešnosti ne namenjajo nikakršnih sredstev.
Razsutje enotnega sistema bi nas vrnilo v čas, ko so obstajale prav trapaste razlike med skupinami javnega sektorja. Tako so recimo zdravniki za nočne in nedeljske ure dobivali odstotkovno mnogo višje dodatke kot policisti. Enotni sistem je takšne neumnosti, ki jih je kar mrgolelo, odpravil. Nedeljski dnevnik
