Njeno kritiko tega, kar je bilo na to temo napisano v uvodniku zadnje lanske številke Pravne prakse, bi sam še zaostril. Ob delno sicer upravičenem prikazu negativnega vpliva »starih sil« na naš razvoj v teh 30 letih je pisec tistega uvodnika namreč napisal tudi, da »zato ni čudno, da so se stare sile tako veselile sodbe ESČP glede izbrisanih«, saj da so prav one »zbirale dokaze in pisale osnutek odločitve« za strasbourško sodišče (!), »da se za vsako ceno očrni vse tiste in tisto, kar v simbolnem smislu predstavlja demokratično slovensko državo«.
Ne pisec ne tisti, ki ga branijo, se očitno ne zavedajo, kakšne neslanosti in neresnice so to.
Sodbe ESČP se namreč nikakor niso veselile ne stare ne nove (»pomladne«) politične sile pri nas, saj so ene in druge ves čas postopka pred ESČP (2005–2013, z dvema Janševima in več drugimi vladami) v bistvu družno branile vse svoje početje od leta 1992 naprej. Izbris je februarja 1992 sicer res izvedla Demosova vlada pod Peterletom in Bavčarjem – toda že od junija 1992 naprej so izbris in njegove posledice »posvojile« in branile tudi vse Drnovškove vlade! Po drugi odločbi ustavnega sodišča v prid izbrisanih aprila 2003 je sicer prihajalo do hudih sporov med »levimi« in »desnimi« strankami in vladami, ali to odločbo US sploh uresničiti ali ne – a tudi pod ministrico Kresalovo končno (s sedemletno zamudo) sprejeta domnevna uresničitev odločbe US z zakonom leta 2010 je pomenila bolj njeno izigranje kot uresničitev. V čem, sem pojasnil že stokrat in ne bom ponavljal.
Ponoviti pa je treba, kar vsi pozabljajo (če res le pozabljajo): da je bila prva odločba ESČP leta 2010, navidezno v prid izbrisanim, v resnici le potrditev dotedanjega ravnanja vlade, da je za popravo storjenih krivic dovolj, če se polovici izbrisanih (drugi polovici niti ne) vrne zgolj dovoljenje za prebivanje v Sloveniji, toda brez vsakih odškodnin! Te prve sodbe ESČP bi se vse naše »politične sile« res lahko veselile – a se je desnica ni, ker ona izbrisanim niti tega ni hotela priznati, zelo zanimivo (in težko razumljivo) pa je, zakaj se takrat tudi Pahorjeva »leva« vlada tega ni veselila: zato, ker niti tistih dovoljenj ni hotela izdati čisto vsem, ki bi jim to po sodbi morala izdati – in je zato zahtevala, da o tej nepomembni malenkosti (kljub soglasni odločitvi sedemčlanskega »malega« senata) ponovno odloča še veliki senat ESČP!
In kaj se je zgodilo potem? Veliki senat ESČP tej smešni zahtevi Pahorjeve vlade seveda ni ugodil, vendar ni ostal le pri tem, ampak je šel v nasprotno smer in je našo vlado »kaznoval« s tem, da je v prvi sodbi spremenil prav tisto, čemur vlada sploh ni nasprotovala: prvotno soglasno zavrnitev upravičenosti izbrisanih do kakršnih koli odškodnin (s sodbo 2010) je v novi sodbi (2012, dopolnjeni 2013) nadomestila prav tako soglasna zahteva, da mora Slovenija izbrisanim izplačati tudi primerne odškodnine! Na ESČP namreč na srečo ne velja prepoved »reformacije na slabše« (da pritožnik ne more priti na slabše, če se je pritožil samo on). Kako je lahko v dveh letih prišlo na ESČP do tako korenitega zasuka, najbrž ne bomo zvedeli nikoli. Sam si tega ne znam razložiti drugače kot z osuplostjo in ogorčenjem uglednih pravnikov, najvplivnejših sodnikov na ESČP nad ravnanjem vseh naših vlad z izbrisanimi že dotlej – potem pa je Pahorjeva vlada hotela od ESČP izsiliti še za malenkost ugodnejšo odločitev od tiste prve iz leta 2010. Res komaj verjetno. Jasno, da zdaj o tem vsi raje molčijo.
Tudi v nekaterih drugih svojih elementih je ta, za Slovenijo sramotna zgodba, precej zapletena in nikakor ni povsem preprosto »levo-desno« razložljiva. Zato bom proti njenim potvarjanjem ali zlorabam protestiral, dokler bom mogel. Še zlasti pa proti tako hudim, kot smo jih lahko prebrali v tistem uvodniku konec lanskega leta.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
