»Prosim vas, če ste pri kaznovanju milostni. Imam osemletnega otroka, preživljam družino. Če bi lahko dobil nižjo kazen, bi bil lahko prej pri otroku. Rad bi ga vozil v šolo, ga vzgajal. Zdaj vem, da otrok zaradi mene trpi. In obljubim, da mu takega trpljenja ne bom več povzročal. Tudi v Slovenijo me ne bo nikoli več,« je pred sodnikom Martinom Jančarjem moledoval 29-letni Francesco Mandielo iz zloglasnega južnoitalijanskega Neaplja. Tudi njegov 23-letni pajdaš in someščan Salvatore Mascolo je sodnika prosil milosti: »Kesam se. Nisem želel, da pride do tega. Imel sem delo, zaradi virusa sem ga izgubil. Oče je imel možgansko kap, mama je tudi brez službe. Žal mi je za to, kar sem naredil.« Sodnik je sledil predlogu tožilstva, oba fanta, ki sta prej dejanji priznala, je obsodil na zaporno kazen. Mlajšega na dve leti in mesec dni zapora, starejšega (ki so ga obtožili tudi nevarne vožnje) pa na dve leti in devet mesecev.
Velika Kladuša–Italija: 4000 evrov na glavo
Zgodba dveh Neapeljčanov, ki sta, kot sta poudarila oba odvetnika, v sodbi pa tudi sodnik, le zadnji člen v verigi tihotapske kriminalne združbe, kaže na vso razsežnost očitno hudo donosnega, dobro organiziranega in razvejanega tihotapljenja beguncev iz Bosne v Italijo. Tako je bilo tudi v tem primeru, a so Neapeljčana policisti prijeli na avtocestnem izvozu v Ivančni Gorici.
Dogajalo se je 12. septembra lani. Francesco Mandielo in Salvatore Mascolo sta okoli 14.30 na hrvaško-slovenski meji pobrala šest beguncev. Pet iz Bangladeša in še enega Pakistanca. Organizator naj bi bil sicer neki Sani, bojda Pakistanec. Begunci so mu plačali po štiri tisoč evrov za prevoz iz Velike Kladuše v Italijo. Kdo je potem plačal fantoma iz Neaplja in koliko, ni znano. Neapeljčana sta vseh šest naložila v audi A3, štiri na zadnje sedeže, dva v prtljažnik. In so šli na pot… Pri Ivančni Gorici pa so jih začeli ustavljati policisti. Vozil je Francesco. Na izvozu z avtoceste je podrsal po ograji, potem pa naletel na policijsko vozilo pred sabo. Sunkovito je zavrl in prestavil v vzvratno prestavo. Odpeljal je, a se je zaletel v policijsko vozilo za sabo. Policista v njem sta bila lažje poškodovana. In tihotapska kariera mladeničev je bila s tem končana. Pristala sta v slovenskem priporu, kazen bosta zdaj odslužila v zaporu.
»Francesco je priznal svojo odgovornost, v priporu se zgledno obnaša, dejanje obžaluje. Res, gre za izkoriščanje stisk oškodovancev, a treba je upoštevati dejstvo, da se obdolženi ni zavedal posledic dejanja in da je bil zgolj izvajalec in nikakor organizator,« je na predlog tožilkine kazni odgovoril odvetnik Blaž Žibert. Tudi odvetnik Gregor Černeka je menil podobno: »Razen obiranja paradižnika v krajih okoli Neaplja ni služb. Razumem, da tožilstvo želi z visokimi kaznimi preprečiti ta kazniva dejanja, ki jih je vse več. Vendar pa ne razumem, da to dela na plečih takih fantov, ki so zadnji v verigi in ne organizatorji. Salvatore nima nobenega premoženja, živi pri starših in s priložnostnimi deli preživlja sebe, starše in dve mlajši sestri.«
Nižja kazen ni bila možna
Tožilka je pojasnila, da gre pri predlogu kazni za spodnjo mejo, ki je določena med 3 in 15 leti zapora. Za Francesca Mandiela je predlagala za obe kaznivi dejanji skupaj dve leti in devet mesecev zapora, dva tisoč evrov kazni in izgon iz države za štiri leta. Za Salvatoreja Mascola pa dve leti in mesec dni zapora ter prav tako dva tisoč evrov kazni in izgon.
Sodnik Martin Jančar je predlogu povsem sledil, češ da je že tako in tako nižji od zakonsko predvidenega in da upošteva že vse olajševalne okoliščine: »Sodišče sprejema razlago zagovornikov, da gre pri obeh obdolžencih za najmanjša koleščka v ustroju organiziranih ilegalnih migracij, vendar pa prav ti mali koleščki omogočajo izvajanje celotnih aktivnosti. Obtoženca bi se morala takih posledic in učinkov zavedati. Ekonomska stiska kaznivih dejanj ne opravičuje.«
