Uroš Šerbec: Slovenski nastop je bil zame razočaranje, saj sem pričakoval več. Vsaj četrtfinale, čeprav smo vsi upali še na precej več. Z optimizmom me je navdajalo dejstvo, da smo bili brez poškodb in ena redkih reprezentanc v najmočnejši zasedbi, seveda z izjemo tekme proti Egiptu. Zato sem bil prepričan o nadgradnji v primerjavi z lanskim EP, ko smo bili četrti, a se to ni zgodilo. Na igrišču nismo delovali kot kolektiv. V igri smo vedno imeli črne minute, ko se nam je vse podrlo in se potem nismo več znali sestaviti. Zelo me je zmotila že tekma z Rusijo, proti kateri smo delovali vzvišeno in jih dobili po glavi, tekmeca pa vzeli le kot vmesno postajo do Belorusije, ki naj bi bila močnejša od Rusov. Poraz proti Rusiji se je kasneje izkazal za usodnega v boju za četrtfinale. Glede na kakovost igralskega kadra bi morali doseči več, še posebej, ker smo imeli vrhunski vratarski dvojec Ferlin-Lesjak, s takšnim odstotkom obramb vratarjev pa velike ekipe osvajajo kolajne.
Robert Beguš: Glede na vse okoliščine na igrišču in zunaj njega se mi je zdel nastop Slovenije zelo dober. Če omenim pluse, so to borbenost, enotnost, volja in želja, zelo dobra igra v obrambi, prav tako tudi odlični vratarji. Na žalost je bilo tudi precej minusov. Vsekakor je to igra z igralcem več in vračanje v obrambo, s čimer smo imeli velike težave, kar so tekmeci znali kaznovati. Velika slabost je tudi ta, da nimamo strela od daleč, brez česar je zelo težko igrati. Ko pogledamo druge vrhunske reprezentance, te nimajo preglavic s streli z razdalje, s katerimi uspešno prebijajo obrambe. V Egiptu bi morali iztržiti več, boljši dosežek pa nas je stal neuspeh proti Rusom, ki bi jih – če primerjamo našo in njihovo igralsko kakovost – morali premagati. Kolajna? Težko bi rekel, da smo bili zreli za kolajno, zanesljivo pa bi se morali uvrstiti v četrtfinale. Ko si enkrat med osmimi najboljšimi na svetu, je potem zgolj še korak do polfinala in boja za kolajne, kjer pa je nato vse mogoče.
Bojan Čotar: Priznam, da imam malce mešane občutke. Vsi smo pričakovali zanesljivo uvrstitev v četrtfinale, potem še kaj več. A Slovenija že od začetka ni kazala tistega, česar je sposobna. Vseeno sem verjel, da bo rasla iz tekme v tekmo, kar počnejo velike reprezentance na turnirskem sistemu tekmovanja. V igri sem upal na hitrejši prehod iz obrambe v napad, (pol)protinapade in doseganje lahkih golov, kar naj bi bil – glede na hitrost naših igralcev – eden največjih adutov, a ga je bilo videti zelo malo. V napadu smo spet imeli težave z igro na postavljeno obrambo, nasploh pa je bil napad naša večja težava kot obramba. Kolajno je pred tekmovanjem težko in nehvaležno napovedovati, toda na papirju smo imeli odlično ekipo. Še vedno trdim, da Slovenija spada med osem najboljših na svetu, in ko si enkrat med osmerico, v nadaljevanju odločajo malenkosti. Premagamo lahko vsako reprezentanco na svetu, a očitno lahko tudi izgubimo proti skoraj vsaki.
Tomaž Ocvirk: V reprezentanci so si pred odhodom na prvenstvo zadali kar visoke cilje. Minimalen in realen je bil četrtfinale, čeprav so nekateri govorili celo o kolajnah. A ni se nam izšlo po željah in načrtih, bi pa morali doseči več. Že takoj ob prihodu v Egipt so se začele težave s pozitivnima testoma na koronavirus, kar je vplivalo na ekipo in v njej prineslo tudi določene spremembe v igralskem kadru. Glavna črna pika našega nastopa je poraz proti Rusiji: očitno so imeli fantje že pred tekmo v glavah zmago in prepričanje, da bomo v drugi del prvenstva odnesli maksimalni točkovni izkupiček. In prav zaradi teh dveh izgubljenih točk smo nato ostali brez četrtfinala, za katerega pa smo bili do konca v igri tudi na zadnji tekmi proti Egiptu. Toda prav slabih pet minut drugega polčasa proti gostiteljem nas je stalo napredovanje med najboljših osem reprezentanc na svetu. Škoda.
Preberite tudi prispevek Slovenci popljuvali organizacijo tekmovanja v Egiptu.
