Pred Kubo je leto, polno izzivov in negotovosti, pa tudi napovedanih velikih sprememb za premagovanje globoke gospodarske krize. 1. januarja, natanko na dan, ko je Fidel Castro pred 62 leti z gverilskimi enotami vkorakal v Havano, je začela veljati monetarna reforma, ki ukinja eno od dveh kubanskih plačilnih valut, tako imenovani konvertibilni peso (CUC). Njegov menjalni tečaj je bil enakovreden ameriškemu dolarju (1 dolar je 1 CUC), uvedli pa so ga leta 2004 kot plačilno sredstvo za tuje turiste in v zadnjem času tudi za domačine, ki so kupovali v trgovinah z uvoženim blagom. V obtoku tako ostaja samo navadni peso (CUP) kot edino zakonito plačilno sredstvo, katerega vrednost je fiksirana na 24 pesov za en dolar.
Štirje dejavniki hudega padca BDP
Sočasno z monetarno reformo je vlada dvignila cene hrane ter drugih osnovnih dobrin in storitev, ob tem pa zaradi pričakovane inflacije povišala tudi plače in pokojnine. Sodeč po množičnih odzivih na družbenih omrežjih je že tako nizka kupna moč še bolj upadla, zaradi česar raste nezadovoljstvo med otočani. Vlada je zato prejšnji teden potegnila zavoro in napovedala revizijo cen nekaterih osnovnih izdelkov in storitev. Kubanski ekonomisti, ki so letošnji 1. januar poimenovali kar Dia Cero (dan nič), ocenjujejo, da je bil ukrep vlade neizogiben, če se hoče država izogniti bankrotu in dvigniti produktivnost. Omenili pa so, da reforma prihaja v zelo kočljivem trenutku, ko Kubo pesti akutno pomanjkanje likvidnosti tuje valute in splošno pomanjkanje vseh vrst dobrin.
Po uradnih podatkih je kubanski BDP lani padel za 11 odstotkov, k čemur so poleg neučinkovitega ekonomskega sistema prispevali vsaj trije zunanji dejavniki. Eden je popoln izpad prihodkov iz turizma zaradi pandemije, kar se bo predvidoma nadaljevalo do sredine letošnjega leta. Od izbruha koronavirusa je Kuba naštela nekaj več kot 16.000 okužb med 11 milijoni prebivalcev in zgolj 160 smrti. Kubanska farmacevtska industrija se je lotila razvoja štirih vrst cepiv, ki so menda v končni klinični preizkusni fazi.
Drugi dejavnik je ta, da Kuba ne more več računati na do zdaj svojo prvo gospodarsko partnerico Venezuelo, saj je ta v globoki ekonomski in politični krizi. Tretji dejavnik za padec BDP pa so sankcije, ki jih je Trumpova administracija še razširila in zaostrila na vseh področjih, kar močno otežuje življenje in zavira razvoj ter potrebne spremembe. Trumpov namen je bil spraviti kubansko vlado na kolena in izničiti vse, kar je Barack Obama dosegel po obisku v Havani leta 2015.
Na seznamu podpornic terorizma
Trump pa se z omenjenimi zaostritvami ni zadovoljil in je prejšnji teden Kubo vrnil še na seznam držav podpornic terorizma. Sprva je ta njegova poteza delovala kot neokusna šala ali lažna novica, saj jo je sprejel prav v trenutku napetih razmer doma, ko so njegovi goreči privrženci napadli Kapitol, kar so v ZDA označili tudi kot teroristično dejanje. A je odhajajoči državni sekretar Mike Pompeo pojasnil: »S tem ukrepom kubanski vladi ponovno pošiljamo jasno sporočilo: Castrov režim mora prenehati podpirati mednarodni terorizem in ignorirati ameriško pravosodje.«
Prvi je Kubo na seznam podpornic terorizma uvrstil ameriški predsednik Ronald Reagan leta 1982, čeprav je bila dejansko sama žrtev terorizma skupin, ki jih je financiral Washington in jim nudil zatočišče. S seznama jo je uradno umaknil Obama leta 2015 s soglasjem ameriškega kongresa. Kubanski odzivi na Trumpovo odločitev so ostri, obsojajo jo tudi razni analitiki, ameriški intelektualci in celo ameriški poslanci. Havana si obeta, da bo z novim ameriškim predsednikom Joejem Bidnom glede na njegove obljube prišlo do normalizacije odnosov.
