S to mislijo Jamesa Arthurja Baldwina, ameriškega pisatelja, dramatika, esejista, pesnika in aktivista, bom markiral zapis v časopisu Dnevnik z dne 11. januarja 2021. Zgodilo se je nekaj, kar za vse tiste, ki zaupamo v demokratične procese, ni sprejemljivo prav pod nobenim pogojem. Ko se začne v notranjih krogih sodne veje oblasti diskreditirati strokovni kader, brez kakršnih koli procesnih dokazov, jih odstavljati z njihovih funkcij in jim javno jemati kredibilnost zaradi zlorabljene, podle in pritlehne tatvine z družbenega omrežja, ni več besed, ki bi takšnemu dejanju bile v prid. Še posebno je to sramotno za kroge v sodni veji oblasti, saj državljanke in državljani pričakujemo in ustavno nam je to zagotovljeno, da diskrecija in pravičnost nista zgolj floskuli.
Vendar zapis v Dnevniku temu ne govori v prid. Nizkotna kraja zaprtega osebnega profila na facebooku sodnice, ki živi in dela v državi, kjer naj bi imeli demokracijo, v človeku vzbudi gnus nad ravnanjem njenih predpostavljenih in nadalje vseh v vrsti, od sodnega sveta, disciplinske komisije do etične komisije. Najprej gre za nedopusten korak, kajti interne stvari je v prvi instanci nujno raziskati, nato pa ugotoviti, kolikšna je teža domnevnega prekrška. Končno pa gre pri vsej stvari za politični konstrukt, ki po zapisu v Dnevniku jasno kaže na zahteve politike Slovenske demokratske stranke, ki je seveda absolutno podrejena Janezu Janši, njegov glasnogovornik v tem primeru pa je dr. Vinko Gorenak, državni sekretar v Janševem kabinetu.
Pri vsej stvari gre za neko nesprejemljivo izmišljeno predpostavko, da nekateri pač ne bi smeli imeti svojega lastnega mnenja ali celo prepričanja. To ne gre v noben kontekst zdravega razuma, saj vsak razmišljujoč človek nosi v sebi svoje prepričanje in svoje poglede na svet okoli sebe. Če gospod Gorenak misli drugače, je močno zašel iz zdravorazumskih sfer. Je pa res, da vsakomur ni neomejeno dovoljeno izražati svojih mnenj in prepričanj v javnosti. Ker pa gre v konkretnem primeru za zaprt krog »prijateljev« na omrežju facebook, ki poudarja in omogoča varstvo zasebnosti, nato pa neka oseba zlorabi ta krog in pošlje javnosti ali zgolj nekomu nepooblaščenemu to mnenje, gre za preprosto krajo intelektualne lastnine, ki se v demokratičnem svetu kaznuje po zakonu.
Prepričan sem, da gre v konkretnem primeru za načrtno diskreditacijo določene osebe (sodnice Urške Klakočar Zupančič) z najbolj pritlehnimi političnimi motivi. Demokratična družba si česa takšnega ne sme dovoliti in ljudje, ki se ukvarjajo z ovajanjem, načrtnim rušenjem in pritiskom na najbolj suvereno vejo oblasti, to je sodstvo, ob tem pa uporabljajo stalinistične metode kraje identitete, morajo za takšno dejanje nositi odgovornost. Tu ni dovolj politična, ampak je nujna kazenska odgovornost.
Pričakujmo vsaj zavrženje vseh aktivnosti okrog tega primera, seveda javno opravičilo sodnici Urški Klakočar Zupančič in vrnitev zadeve v stanje pred afero, če zadeva ne bo kaj hitro dobila širših razsežnosti vse tja do evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. V času, ki je ta hip pred nami, nam takšne poteze političnih prenapetežev zagotovo ne koristijo.
Januš Rasiewicz, Polzela
