»Zjutraj se je pred hišo ustavil kamion, z njega so poskakali Nemci s puškami, obkolili so hišo in začeli tolči po vratih. Mama in oče sta nas otroke začela hitro oblačiti in obuvati. Spominjam se, da so se mami tako tresle roke, da ni mogla zapeti gumba na moji oblekici. Oborožena nemška vojaka sta nas priganjala na kamion. Smeli smo vzeti le ročno prtljago, ostala je polna trgovina, živina v hlevu, konji, kokoši, žito, ajda je bila še v snopih na njivi.«
»Odpeljali so nas v grad Rajhenburg. Tam smo nekaj dni ležali v hlevih na slami. Vsak je dobil okrog vratu železno ploščico s številko. Oče je rekel: 'Označili so nas kakor pse.' Iz Rajhenburga so nas odpeljali s transportom, vozili smo se 41 ur. Prvi lager, kamor so nas pripeljali, je bil v Erfurtu,« se spominja Ivica Žnidaršič, ki sta ji v izgnanstvu v nemških taboriščih umrla oče in brat.
Simbolni kraji
»Grad Rajhenburg je bil leta 1941 eno največjih zbirnih taborišč v Evropi. O tam je šlo v izgnanstvo okoli 45.000 Slovencev, zato se nam je zdelo simbolično, da prav na tem kraju skličemo ustanovni zbor Društva izgnancev Slovenije,« pravi Ivica Žnidaršič, ki je svoje življenje posvetila skrbi za sočloveka. Vse življenje je delala na Rdečem križu, po upokojitvi pa je svoje energije usmerila v delovanje društva.
»Gre za spomin in opomin na tragedijo izgnanstva,« pojasnjuje. »Slovenci premalo vedo o izgonu Slovencev. Leta 1941 je nemški okupator iz Slovenije izgnal 63.000 ljudi. Največ, kar 45.000, jih je bilo izgnanih v nemška izgnanska taborišča, 10.000 pa še na Hrvaško, 7500 v Srbijo, 2000 na Madžarsko, okrog 17.000 Slovencev pa je pred izgonom pobegnilo. Med izgnanimi je bilo okrog 20.000 otrok.«
Društvo izgnancev Slovenije si prizadeva za ohranjanje zgodovinskega spomina na genocidno politiko do Slovencev med drugo svetovno vojno in na izgon Slovencev kot najokrutnejšo obliko te politike. Zbira spomine in pričevanja izgnancev in beguncev, izdaja knjige, brošure in društveno glasilo Vestnik. Vzpostavlja spominska obeležja, skrbi za muzejske zbirke ter pripravlja stalne in občasne razstave. Med drugim jim je uspelo pred propadom obvarovati nekdanje zbirno taborišče pri gradu Rajhenburg ter v obnovljenih prostorih urediti razstavo o fašističnem in nacističnem nasilju nad slovanskimi narodi, ki so jo odprli leta 2016.
»V Uradnem listu Republike Slovenije je bil 5. oktobra 1999 objavljen odlok o razglasitvi gradu Rajhenburg za kulturni spomenik državnega pomena. Bivši grajski hlevi in konjušnice v tem odloku niso bili zajeti, zato so bili v okviru denacionalizacije vrnjeni mariborski nadškofiji. Leta 2001 smo v društvu začeli pospešeno iskati možnosti, da bi del hlevov ohranili kot zgodovinski objekt.Ker se niti občina Krško niti država nista odločili za ureditev in zaščito taborišča, je društvo začelo pogovore z mariborsko nadškofijo in z njo 27. septembra 2004 sklenilo najemno pogodbo za dobo 99 let z namenom ureditve objekta kot spomenika o tragediji izgona Slovencev. Začeli smo zbirati denar in material za obnovo. Če društvo tega ne bi storilo, teh prostorov danes ne bi bilo več,« pravi Ivica Žnidaršič.
Skrb za odškodnine
Društvo v obnovljenih prostorih vsako leto na 7. junij pripravi dan odprtih vrat s slovesnostjo. »Prvo večjo skupino Slovencev so Nemci izgnali 7. junija 1941 iz Slovenske Bistrice, zato ta datum obeležujemo kot dan slovenskih izgnancev,« pojasnjuje Ivica Žnidaršič. Poudarja mednarodno povezanost izgnancev in beguncev, žrtev fašizma in nacizma. »Leta 2009 je bilo naše društvo organizator prvega evropskega kongresa, ki je potekal v Ljubljani in se ga je udeležilo več kot štiri tisoč delegatov. Ustanovili smo Mednarodni odbor izgnancev in beguncev, žrtev fašizma in nacizma v letih 1920-1945, ki povezuje podobna društva iz enajstih držav in se srečuje vsako leto.«
Od leta 1991 do 1997 je Ivica Žnidaršič v društvu vodila Komisijo za uveljavljanje pravic slovenskih izgnancev in beguncev. Z vztrajnostjo in strokovnostjo je dosegla, da so bili izgnanci in begunci prepoznani kot žrtve vojnega nasilja in prejeli pravico do osebne odškodnine.
»Z Zakonom o žrtvah vojnega nasilja smo dosegli, da lahko uveljavljamo posebno zdravstveno, socialno in pokojninsko varstvo. Mesečno rento ter odškodnino za fizično in psihično trpljenje smo priborili več kot 69.000 Slovencem, odškodnine za prisilno delo v Nemčiji in Avstriji je prejelo več kot 11.000 slovenskih izgnancev. Nikoli pa nismo prejeli nobenega povračila za gmotno škodo,« pojasnjuje.
Opozarja, da vojni zločini ne zastarajo, zato Nemčija Sloveniji še vedno dolguje okrog 50 milijard evrov odškodnine za vojno škodo. »Pričakujemo, da bo naša država izterjala vsaj simbolični del odškodnine v višini treh milijard evrov. S tem denarjem bi lahko zgradili vsaj en dom za žrtve vojnega nasilja in še živečim izgnancem namenili simbolično odškodnine za gmotno škodo,« pravi Ivica Žnidaršič.
