Umetnostni trg pri nas se še razvija, mi pa povezujemo umetniške akterje, cenilce, kritike, umetnike, galeriste, zbiratelje, ljubitelje, umetnostne zgodovinarje, študente in dijake.
Kako poteka prodaja?Od 1. decembra smo prodali 32 umetnin, doslej je bilo več kot 46.000 ogledov. Zanimanje je, a ljudje si ne upajo kupovati. Letos smo imeli dvojni izziv: kupiti umetnost in kupiti jo po spletu.
Kako je prišlo do zamisli o sejmu?Zagnala sva ga z Jožetom Slačkom iz zavoda Naključje in predvidela, da bomo potrebovali deset let, preden trg sploh raziščemo. Letos smo za poslovni načrt dobili sredstva prek evropskega razpisa Spodbujanje kreativnih kulturnih industrij – CzK 2020. Razmišljamo denimo, da bi umetniški sejem pripravljali izključno z galeristi. Takšen je avstrijski Viennafair, ampak za to smo premajhni, četudi se je letos prijavilo največ slovenskih galerij doslej, 18. Na Dunaju poznajo tudi Parallel Vienna, ta je bolj primerljiv z našim, ko umetniki sami predstavljajo svojo produkcijo.
Povabili bomo tudi tuje umetnike, občasno so že z nami. Lani smo recimo prodajali grafiko Marine Abramović iz blejske galerije. Nismo je sicer prodali, ker je bila manjše vrednosti; če bi jo že kdo kupil, bi jo verjetno samo zaradi umetničinega imena. Galeristi sami izberejo dela za sejem, umetniki se prijavijo sami, letos jih je 180, ta trenutek imamo več kot tisoč umetnin. Spletna prodaja se je obnesla, zato jo bomo ohranili.
Komu sejem bolj koristi, umetnikom ali galeristom?S sejmom so zelo zadovoljni umetniki, ker lahko promovirajo lastno tekočo produkcijo, vidijo produkcijo kolegov, lahko se primerjajo, določijo cene umetninam. Pri nas se je zelo dobro prijel sejem ilustracije, pa knjižni sejem, zdaj potrebujemo še sejem vizualnih umetnosti. Zanimajo nas različni likovni mediji, čeravno v glavnem ostajamo pri sliki. Menim, da slika ni preživeta. Na steno si vedno obesimo sliko, težje neko interaktivno instalacijo.
Naši galeristi, v glavnem zasebniki, pa v sejmu ne vidijo priložnosti, infrastrukture zase, v katero bi vlagali; imajo svoje kupce. Medtem ko za Viennafair galerija plača 7000 evrov, da lahko sploh sodeluje, naši sodelujejo na povabilo.
Ali selekcionirate umetnike in dela, ki vam jih ponudijo?Ne, uvrstimo vsakogar, ki ima potrebno izobrazbo, reference in živi od umetnosti. Pravijo sicer, da bi potrebovali strokovno ekipo, ki bi opravila neki izbor umetnin in jih razvrščala, a slogovno izjemno raznolike umetnine ustrezajo raznolikim kupcem – ti kupujejo od grafik Braca Dimitrijevića do eksperimentalnih del Maše Gala.
Pri nas se mora kupec poistovetiti s sliko in njeno zgodbo, da jo bo kupil. Mora mu biti všeč, ne gleda toliko na kakovost. Nagovarjamo povprečne kupce, hkrati pa iščemo nove podpornike umetnosti. Recimo takšne, ki si želijo kupiti kakovostno delo, pa si ga še niso upali. Rada bi razbila tudi mit, da so cene slik v galerijah precenjene in da umetniki sami prodajajo svoja dela za polovico nižjo ceno. Če kdo to naredi, naredi zato, ker nekega dela sam ne bi dal na nobeno razstavo. Je pa zanimivo, da je kar nekaj umetnikov, denimo Mitja Ficko, Silvester Plotajs Sicoe, Živko Marušič, ki imajo precej poenotene cene svojih del, tako v galerijah kot na sejmu. Prej bi rekla, da naši že uveljavljeni umetniki znajo držati ceno svoji sliki. V Sloveniji imamo samo šest cenilcev, ki se jih po navadi pokliče, ko je treba oceniti vrednost kulturne dediščine. SloArt ima sicer neke svoje cenilce, a bolj se borijo za to, da se pri nas vzpostavi davek na umetnino. Cenilcev umetnosti pri nas preprosto nimamo.
Zanimivo je, da si je mogoče na sejmu sliko Janeza Kardelja tudi izposoditi.Gre za brezplačno oddajo za nedoločen, a omejen čas, približno leto dni jo lahko posameznik obdrži. Slika tematizira življenje žvižgača Juliana Assangea in je mišljena kot provokacija: najemnik jo lahko s stene umakne tudi v omaro. Posebnost je tudi slika Boštjana Plesničarja, ki jo donira požrtvovalnemu osebju UKC Maribor.
Pred kratkim ste zagnali še projekt artStorage. Za kaj gre?To je moja poslovna ideja, kako inovativno skladiščiti, arhivirati, digitalizirati in prodajati umetniška dela slovenskih umetnikov. Slovenija je dovolj majhna in dostopna, na enem mestu bi lahko uredili skladišče, kjer bi svoja dela hranili sodobni umetniki in galeristi. Kronično primanjkuje skladiščnih prostorov za umetnine, hkrati pa imamo ogromno praznih industrijskih hal.
Kandidirali ste tudi na prejšnjem razpisu za direktorico Moderne galerije in MSUM. Ste se zdaj ponovno prijavili?Za vodenje Moderne galerije sem se prijavila dvakrat. Prvič me je povabil takratni minister za kulturo Zoran Poznič, a je prej s svoje funkcije odšel. Razpis se je ponovil in kandidirala sem drugič, v tretje pa me ne zanima več. Ugotavljam, da v Sloveniji prideš na slab glas, če se prijaviš za direktorja Moderne galerije.
