Ustvarjanje reševalnega pasu na avtocestah in hitrih cestah lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo. Šteje namreč vsaka minuta. »Odsek, ki mi sicer vzame štiri minute, sem takrat, ko reševalnega pasu vozniki niso ustvarili, prevozil v sedemnajstih. Teh trinajst minut razlike je veliko preveč,« opozarja Anže Albreht, gasilec PGD Dolnji Logatec ter ustanovitelj Zavoda Reševalni pas, v katerem že vse od leta 2013 osvešča voznike o pomembnosti razvrščanja levo in desno. »Statistika so številke, mrtvi pa imajo imena, priimke, hčere, sinove, starše, prijatelje, znance in sodelavce, ki jih pogrešajo,« je stvaren.
Minute izgubljajo ponesrečenci, ne reševalci
»Med reševanjem se osredotočamo na svoje delo. Čas, ki pride po končanem posegu oziroma intervenciji, pa je poln slik, ki nam ostanejo v glavah. Razmišljamo o postopku, kaj bi lahko naredili bolje, kje se je kaj zalomilo in zakaj,« pa iz izkušenj razlaga Simon Šter, vodja oddelka gasilcev Gasilsko-reševalne službe Kranj, kjer so lani intervenirali v 142 primerih prometnih nesreč.
Preberite še: Na koncu je skoraj vedno kriv voznik
Občutek nemoči pri gasilcih in reševalcih, ki običajno prvi pridejo na kraje nesreč, največkrat izhaja ravno iz vprašanja, kaj bi bilo, če bi tja prišli prej. Teh pomislekov bi gotovo bilo manj, če bi vozniki reševalni pas ustvarili avtomatično vsakič, ko je to treba. Na pomoč gasilcem so s kamerami za snemanje voženj priskočili v Zavarovalnici Triglav, saj bodo s temi posnetki lahko bolje osveščali voznike o pomembnosti teh pasov in razvrščanja pri reševanju življenj. Minut namreč ne izgubljajo gasilci, temveč ponesrečenci. Po podatkih policije se s pravilnim razvrščanjem v reševalnem pasu lahko možnost preživetja žrtev poveča tudi za 40 odstotkov.
