Pri tem ne gre le za težave pri predvajanju filmov za tiste s počasnejšo povezavo in neprilagojenost spletne strani novi funkciji dostopa in izbire; računalniški ali TV-zasloni ne morejo nadomestiti velikega platna, festival pa je vendarle več kot skupek posameznih filmov ali pogovorov.
V tekmovalnem programu 17. Animateke najdemo tako klasično pripovedne kot povsem abstraktne filme. Tehnike animacije obsegajo vse od 3D, stop animacije in računalniške animacije do svinčnika na papirju, tehnik praskanja, kolažev in še in še; nekateri so pri tem bolj, drugi manj uspešni. Izpostavimo avstrijski film How to disappear (Kako izginiti) režijske ekipe, ki jo sestavljajo Robin Klengel, Leonhard Müllner in Michael Stump. Ta skozi računalniško igro Battlefield V, ki v hiperrealistični grafiki ponuja možnost vojskovanja za zabavo, raziskuje pojme vojne, miru, predvsem pa dezerterstva in vojaške nepokorščine, ki ustvarjata možnost odpora proti nasilju. Odlična sta tudi ukrajinska nadrealistična grozljivka The Surrogate (Nadomestek) Stasa Santimova, ki ljubosumje v njegovi skrajnosti upodobi po kafkovsko, ter hrvaška osebnoizpovedna animacija Vsi ti občutki v mojem trebuhu (Marko Dješka), ki upodobi življenje v hrvaški družbi, kot ga doživlja transseksualna ženska.
Na pol poti
Tako kot v minulih letih so na Animateki v program uvrstili tudi nekaj celovečernih animiranih filmov. Med njimi je Zero Impunity (Ničelna toleranca na nekaznovanje, režija Nicolas Blies, Stéphane Hueber-Blies in Denis Lambert), animirani dokumentarec, ki je del istoimenskega globalnega transmedijskega projekta, ki združuje preiskovalno novinarstvo in aktivizem. Njegov namen je končati prakse nekaznovanja spolnega nasilja, ki je skoraj brez izjeme del oboroženih spopadov – kot slišimo uvodoma, od Ukrajine do Sirije, afriških držav, v katerih so prisotni francoski vojaki, v Guantanamu, med vojno v državah nekdanje Jugoslavije, v Ruandi, do sovjetskih kaznovanj Nemk med končano drugo svetovno vojno in ameriških posilstev Francozinj po osvoboditvi. Strašljiv je podatek, da se prisotnost spolnega nasilja močno poveča tam, kjer so prisotni UNPROFOR-jevci, tako imenovani mirovniki, ki jih ob spolnih zlorabah lokalnih žensk, mladoletnic in otrok sistematično ščitijo Združeni narodi, na podoben način kot svoje zaposlene Rimskokatoliška cerkev.
V filmu – v animiranih podobah – nastopijo ženske, ki so doživele spolno zlorabo, a kot celota film ni dovolj drzen, da bi dosegel kaj več kot trenutne občutke zgroženosti. Ker projekt združuje raziskovalno novinarstvo in aktivizem, bi od njega pričakovali tudi kakšno resnejše drezanje v osje gnezdo, morda vztrajnejši poziv vpletenim k odgovornosti, morda bolj subverzivno, radikalnejšo filmsko pripoved. Po drugi strani vleče včasih zelo sporne vzporednice tam, kjer jih ne more biti: na primer med večmesečnim skupinskim posiljevanjem enajstletnice v Siriji in kulturnim šokiranjem muslimanskih moških zapornikov v Guantanamu, ki jih ženske paznice mažejo z menstrualno krvjo ali vdirajo v njihov osebni prostor.
Mandela v oglju
Francoski animirani dokumentarni film Država proti Mandeli in drugim (režija Nicolas Champeaux in Gilles Porte) upodablja sodni proces v Rivoniji, predmestju Johannesburga, med letoma 1963 in 1964, ki je pomenil ključno točko preobrata v boju proti apartheidu, pomembno vlogo pa je imel sloviti triurni Mandelov govor »Pripravljen sem umreti«. Obtoženim je grozila smrtna kazen zaradi sabotaže, urjenja z eksplozivi in za gverilsko bojevanje, sodelovanja s tujimi oboroženimi silami in tako naprej, v resnici pa predvsem zaradi njihovega aktivizma proti apartheidu. Oblastni argumenti za diskreditacijo teh borcev, današnjih protestnikov ameriškega Black Lives Matter ali slovenskih kolesarskih protestov so povsod enaki.
Film je nastal na podlagi 256 ur zvočnih posnetkov, ki so osnova filma, dopolnjujejo pa jih intervjuji s preživelimi sodelujočimi in učinkovita, ekspresionistična animacija sodnega procesa z ogljem na papirju. Ne ostane pa veliko prostora za večplastnost dogajanja, poleg tega so ustvarjalci med nastopajoče nekritično vključili Winnie Madikizela Mandela, žensko, ki je zagovarjala sežiganje ljudi pri živem telesu in ki je bila posredno odgovorna tudi za številne ugrabitve, umore, mučenja…
Družbenokritična ost tako pri obeh dokumentarcih ostaja frustrirajoče topa, podobno kot občutek nemoči ob tem, ko kulturne prireditve in trenutno politično dogajanje lahko spremljamo le izza računalniških zaslonov.
