Ker je za nameček oba tokratna testna primerka poganjal 1,5-litrski turbobencinski motor s 110 kilovati (150 konji) moči, ki je v obeh primerih sodeloval s 7-stopenjskim samodejnim menjalnikom, je bila sorodstvena vez še toliko močnejša. In medsebojna primerjava zanimivejša. Po številkah je bil ob tem denimo enak tudi pospešek obeh avtomobilov z mesta do stotice (8,4 sekunde), enako zmogljiv je bil v osnovi tudi prtljažnik obeh (380 litrov). Poleg enakosti pa je bilo veliko tudi podobnosti – podobno dolga avtomobila (A3 4,34 metra, leon 4,37) ponujata podobno veliko prostora v potniški kabini, v kateri pa se na zadnji klopi malenkost bolje vseeno odreže slednji. Zelo podobna sta tudi položaja za volanom, kjer marsikateremu vozniku vseeno malce bolj prijajo udobnejši Audijevi sedeži s podaljšanim sedalnim delom, medtem ko oba podobno navdušita tudi z voznimi lastnostmi.
Te so pri obeh res vrhunske, voznik se vseskozi počuti »zlitega« z avtomobilom, če smo malce osladni, bi lahko rekli, da sta z avtom kot eno. Predvsem vožnja skozi ovinke je pri obeh svojevrsten užitek, odzivnost volanskih mehanizmov je hipna, vseeno pa je bilo nekaj malenkosti, ki jih je težko ubesediti, zaradi katerih bi majčkeno prednost pripisali audiju. Kakšna boljše »prebavljena« grbinica tu in kakšen odstotek manj utrujenosti ledvenega dela hrbta in zadnjega dela nog ob daljših avtocestnih vožnjah tam, pa pod črto pridemo do tega, da se morda ravno pri tem občuti, da gre pri A3 za izdelek premijske znamke. Ne glede na to, da se je leon odrezal odlično, vrhunskosti audija pač ne doseže povsem. Pri čemer je zanimivo tudi, da nam je »čistokrvni« nemec porabil nekaj manj bencina na 100 kilometrih vožnje (6,8 litra) od nemškega španca (7,1 litra).
Področje, na katerem sta se, vsaj za naš okus, ki po obširnem poizvedovanju niti slučajno ni nič posebnega, avtomobila najbolj razlikovala, pa je bilo prijaznost oziroma enostavnost uporabe voznikovega delovnega okolja. Na prvi pogled sicer precej podobna, v veliki meri digitalizirana, se namreč ključno razlikujeta v tem, da pri audiju nekaj fizičnih gumbov, ki zagotavljajo upravljanje klimatske naprave in nekaterih drugih malenkosti, toliko izboljša uporabniško izkušnjo in poskrbi za veliko varnejše upravljanje med vožnjo, da je res težko razumeti, zakaj je treba iti z »zadevami na dotik« pri nekaterih avtomobilih, tem primeru leonu, v takšne ekstreme. Vse skupaj namreč ni ne lepše za oko (kvečjemu nasprotno) in niti približno ne enostavnejše, saj za marsikateri ukaz voznik potrebuje potezo ali dve več, kar privede tudi do sekunde ali dveh manj pozornosti na dogajanje na cesti. Res je, sčasoma se tudi na to vsak navadi, a brž ko presedla na audija, je ta v vsakem primeru glede tega bistveno uporabnejši. Pri čemer ne sprejmemo argumenta, da leona pač kupujejo mlajši, ki bi naj se na spremembe hitreje navadili, kot tudi ne tega, da je bilo podobno s pametnimi telefoni, ki so postopamo izgubili vse gumbe – avto pač ni telefon.
No, vseeno pa leon, tako kot audi, omogoča, da se nekatere reči upravlja prek volana, prav tako je zaslon na dotik zelo odziven in povezava s telefonom brezhibna. Oba sta sicer takoj ob zagonu večkrat javila, da imata pregrete zavore, a gre verjetno za kakšno težavico s programsko opremo, za katere zadnji izdelki koncerna niso imuni. Takoj za tem smo namreč avtomobila ugasnili in ko smo ju hip za tem spet zagnali, omenjenega sporočila ni bilo več.
Jasno je, da audi spada v drug cenovni razred kot leon, sploh če gre za vstopne modele. A če se kupec spogleduje s tako odlično opremljenim, kot je bil leon z opremo FR in omenjenim motorjem, ki stane dobrih 27 tisočakov, velja zagotovo razmisliti o nadgradnji do 31.900 evrov vrednega A3, ki je imel ne nazadnje tudi odlično opremo S line in bi bil z malce skromnejšo hitro ugodnejši. V vsakem primeru pa kaj dosti bolje od obeh avtomobilov v tem razredu ne gre.
