Brez dvoma bo razstava priložnost za mednarodno promocijo Slovenije ter povečanje njene politične, gospodarske in kulturne prepoznavnosti. Takšen projekt, kot je postavitev paviljona, je vsekakor zahteven z vseh možnih vidikov; tako gradnje kot koordinacije del in posameznih inženirjev ter strokovnjakov. Slovenija je v fazi zaključnih del gradnje paviljona, ki jo je v celoti prevzelo podjetje Riko. Povedati moram, da smo dela začeli kot zadnji od številnih razstavljalcev na gradbišču Expa, vendar kaže, da bomo končali med prvimi. Izzivov pa je precej, ne zgolj z materiali in delavci, pač pa zaradi koronasituacije in s tem povezanih drugačnih parametrov tako poslovanja, organiziranja, iskanja izvajalcev kot tudi vodenja del na daljavo.
O sami idejni zasnovi smo že veliko brali. V zadnjih nekaj mesecih ste se soočali s številnimi edinstvenimi izzivi, med katerimi je bila epidemija torej le ena od mnogih?Res je. Od začetka idejnega izbora projekta Magnet Design arhitektov Roberta Kluna in Sandija Pirša do projektiranja za izvedbo idejna zasnova v grobem ostaja enaka. Podjetje Riko je bilo po načelu Fidica (rumene knjige za projektiranje in zgraditev objekta) izbrano kot najugodnejše na javnem razpisu. Na podlagi idejne zasnove smo pripravili projekt za izvedbo in k sodelovanju povabili še arhitekta Jureta Kotnika. Kompleksno strešno konstrukcijo sita je prevzelo slovensko podjetje CBD pod vodstvom dr. Bruna Dujiča, ki je specializirano za lesene gradnje. Prvi izziv je bil vsekakor material, torej les v puščavi kot tujek, ki je nepoznan tako arhitekturno, gradbeno kot izkustveno. Sledili so teren, sam trening in moč prepričevanja, ki je bila del vsakodnevnih koordinacij. Zahtevnost po celovitosti pristopov in nenehni interdisciplinarni obliki vodenja se je odražala na domala vsakem koraku: argument, za katerega verjamem, da je kolege Arabce prepričal, da je les varen in trden, je bil ta, da svoje otroke puščamo v vrtcih, katerih nosilna konstrukcija je lesena. Les je namreč za arabski svet nepoznan material in zdel se jim je rahel kot karton. In seveda, v Dubaju sploh ni predpisanih in poznanih standardov za projektiranje lesenih konstrukcij ter zagotavljanje požarne varnosti lesenih objektov, kar pa je slovenska ekipa že na začetku vedela in skladno s tem pridobila vsa dovoljenja za gradnjo v lesu. Tudi standarda za projektiranje Eurocode 5 tam ne poznajo, zato je bilo vse skupaj toliko bolj zahtevno.
Kako pa ste v času covida-19 koordinirali delavce?Digitalizacija je kljub vsemu pripomogla k rešitvam marsičesa. A vendar, zahteve za na primer sam prevoz delavcev od točke A do točke B so bile obarvane s covidom-19, kar je denimo pomenilo naročilo dodatnih avtobusov za zagotovitev ustrezne varnostne razdalje. Prav tako je bil velik izziv urejati razdaljo in zahtevane standarde razkuževanja na samih gradbiščih. Z gradbišča sem se vrnil marca 2020, ko so sledili zaprtja (lockdowni) ter zahtevne koordinacije del in iskanja ustreznih kadrov v zares oteženih okoliščinah, ki so bile za vse nas doslej nepoznane in nadvse stresne. Ravno covid-19 nas je naučil marsičesa, saj je zahtevnost izvedbe pripeljala do številnih inovativnih rešitev, drugačnih pristopov in medsebojnih odnosov, a žal tudi višjih stroškov.
Kako pa je z vodo in »zeleno steno«, ki je zanimiva idejna zasnova Magnet Designa v luči puščave in samega koncepta trajnostnega razvoja? Kot smo lahko prebrali, Slovenija sodeluje na razstavnem prostoru velikosti 1550 kvadratnih metrov v sklopu »trajnosti«.Ideja vode v puščavi je posebna in osvežilna. Zahvaljujoč dobri idejni zasnovi smo skupaj z ekipo lahko postavili res nekaj izjemnega. Tako zeleno steno za slovenski paviljon dobavlja slovensko podjetje Knauf Insulation iz Škofje Loke. Njihova rešitev omogoča uspevanje lokalnih rastlin v fasadnih panelih s kameno volno, kjer je poraba vode v poletnih mesecih, kjer so dnevne temperature višje od 45 stopinj Celzija, zgolj od 2 do 4 l/m
Seveda upamo, da prek tega projekta širimo prednosti lesene montažne gradnje tudi na te trge. Predvsem tako zahtevnih objektov s strani arhitekture, ki so po sebi zelo impresivni, ni tako veliko. Je pa z razstavami vselej povezano iskanje novih poslov, možnost dodatnih del in odprtih priložnosti. Sama arhitekturna zasnova je zares zanimiva in priznati moram, da uvaja drugačne parametre tako prostora kot časa, ki ga skozi izkušnjo lesa, gozda in vode naslavljamo zares opazno.
Kako kot predstavnik podjetja Riko in vodja celotne izvedbe ter gradnje objekta ocenjujete delo med posameznimi deležniki in kako ste se usklajevali med DRI in naročnikom MGRT? Kakšna vodila in dobre prakse lahko priporočate za naprej?Vsekakor je bilo med vsemi deležniki čutiti slogo in skupno željo po postavitvi objekta, ki bo na svetovni razstavi pustil pečat in bo v ponos vsem državljanom Slovenije. Seveda pa smo se vsak zase veliko naučili. Timsko delo pomeni tudi trajno delo pri osebnem razvoju. Zahteva notranji monolog in prave spremembe, da se ob številnih izzivih, ki so jih takšna projektna dela polna, ustrezno odzivamo.
Kako ste usklajevali posel z družino in drugimi vidiki poslovnega in zasebnega? Kateri izzivi so bili najzahtevnejši?Vodenje tega projekta je bilo zame osebno zelo zahtevno. Sprva zaradi kratkega roka izvedbe in drugih projektnih zahtev, ki so bile daleč od običajnih. Svojevrsten izziv so predstavljali tudi drug časovni pas ter na sami lokaciji intenzivno delovne sobote in nedelje. Vse to je zame pomenilo napor delovnih dni brez pravega odmora. In ja, vsak stres, ki ga premagamo, nas nadgradi. Družina pa mi je zares stala ob strani z razumevanjem in podporo, za kar sem ji nadvse hvaležen.
Avtor: Dr. Lucija Mulej
