Čeprav so bile etape tretjega tedna dirke po Španiji na videz nekoliko lažje in manj zanimive kot tiste v uvodnih dveh tednih, ljubitelji drame in hudih bojev niso bili prikrajšani. Po dnevu premora se je odločilni teden pričel z edinim kronometrom na dirki. Kot vodilni v skupnem seštevku se je nanj podal Richard Carapaz (Ineos), predzadnji pa je svojo uro pričel Primož Roglič, ki je uvodno etapo odločilnega tedna začel z desetsekundnim zaostankom. Roglič je bil pred torkovim kronometrom veliki favorit, da znova obleče majico vodilnega, a kronometer je posebna dirka, česar se je zavedal tudi zasavski orel.
»Vsi so mi pred kronometrom govorili, da bom znova oblekel rdečo majico in da je vprašanje samo, kakšna bo razlika. Jaz pa sem se zavedal, da vsi začnemo z istim časom in da o razpletu etape odločajo noge,« je razlagal novinarjem na cilju, potem ko je že z odliko opravil svoje delo. Hkrati pa je tudi dal vedeti, da še ni povsem pozabil, ko je ravno na kronometru izgubil letošnjo dirko po Franciji, ura resnice na Vuelti pa je bila zanj prva po bolečem porazu pred dobrim mesecem dni. Kljub pritisku, ki ga je čutil, je svoje delo opravil brezhibno in slavil še četrtno etapno zmago na letošnji Vuelti, v skupnem seštevku pa si je priboril lepih 39 sekund prednosti pred Ekvadorcem.
Izkoristil vsako priložnost za dodatne sekunde
Sledile so tri etape, ki na papirju niso ponujale priložnosti za spremembe v skupnem seštevku, a so bile vseeno zahtevna predigra sobotne gorske etape. Vse tri etape od srede do petka so namreč potekale po hribovitem terenu, dve sta bili za nameček daljši od 200 kilometrov, kar je še dodatno načelo kolesarje, ki imajo za sabo dolgo in naporno sezono. To tudi niso bile klasične hribovite etape, ko bi kolesarji v glavnini lahko malce »počivali« in do zmage brez boja pustili ubežnike. Ravno nasprotno. Na Vuelti se je vsak dan vozilo na vso moč, različne ekipe so imele svoje interese. Tako sta se četrtkova in petkova etapa zaključili s ciljnim sprintom glavnine. Da pa je bila mera presenečenj še bolj polna, je v petek poskrbel ravno Roglič, ki se je na 16. etapi še drugič na letošnji dirki pogumno podal v boj s sprinterji. Tokrat mu sicer ni uspelo zmagati kot na 10. etapi, je pa zasedel drugo mesto in na ta način pridobil novih šest sekund v skupnem seštevku.
Zavoljo številnih odličnih etapnih uvrstitev pa si je zagotovil tudi zeleno majico najboljšega kolesarja po številu točk. 31-letnik, ki je svoj rojstni dan praznoval ravno med dirko po Španiji, je na celotni Vuelti kar sedem etap zaključil med najboljšimi tremi kolesarji. Kot rečeno je bil štirikrat najboljši in trikrat drugi, ob tem pa je eno etapo zaključil še na četrtem in eno na petem mestu. Zaradi izjemnih uvrstitev si je poleg zelene majice privozil tudi 48 bonifikacijskih sekund, tako da se je v predzadnji dan podal s 45 sekundami naskoka pred Carapazom, povsem brez upanja pa vseeno ni bil niti Hugh John Carthy, ki je zaostajal 53 sekund. Najbolj pri vsem navdušuje dejstvo, da si Roglič bonifikacijskih sekund ni privozil zgolj na težkih etapah z gorskim ciljem, kar 16 jih je zbral z izjemnim zaključkom v sprintu celotne glavnine. To je vsekakor dokaz, da je izjemno kompleten kolesar, k čemur stremi tudi sam. »Vedno si želim zmagati, ne zgolj v vožnji na klanec. Poskušam biti dober v vsem,« je pripovedoval po novem odličnem sprintu v petek.
Živčna vojna na vzponu La Covatilla in slavje v Madridu
Na predzadnji dan tritedenske dirke je bila na sporedu še ena ključna etapa. Ta je vsebovala šest kategoriziranih vzponov, zadnji Alto de La Covatilla pa je bil celo ekstra kategorije. Sam vzpon sicer ni bil tako zahteven, kot je bil to peklenski Angliru, se je pa tekmovalcem že močno poznala izmučenost po težki sezoni, in predvsem po šestnajstih etapah, ki so jih že odvozili v Španiji. Primož Roglič je v zavetju izjemno močne ekipe Jumbo-Visma varno prešel uvodni del klanca, ki je bil po zahtevnosti najtežji. Vse je kazalo, da so kolesarji preveč utrujeni in da nihče pravzaprav nima več moči za napad na slovenskega šampiona. A bilo je preveč mirno, da bi trajalo, sploh glede na to, da so tekmovalci še imeli možnosti za velike spremembe.
Kot puščica se je iz svojega sedla približno tri kilometre pred ciljno črto izstrelil Richard Carapaz. Roglič na njegov napad ni imel odgovora, ostal pa je tudi brez izjemno zvestih pomočnikov. V manj kot kilometru se je njegova prednost v skupnem seštevku razpolovila in za trenutek se je vsem ljubiteljem kolesarstva postavilo vprašanje, ali lahko Primož Roglič izgubi še drugi Grand Tour v enem letu na predzadnji dan dirkanja. Na srečo Slovenca se je cesta v zaključku vzpona še malce poravnala, zmanjkalo pa je tudi dinamita v nogah izjemno bojevitega Ekvadorca. V zadnjem kilometru Južnoameričan Rogliču ni mogel več vzeti ni sekunde in Roglič si je na cilju lahko močno oddahnil ter se že razveselil druge zaporedne zmage na Dirki po Španiji. »Ob njegovem napadu nisem imel ves čas vsega pod kontrolo. Vseeno pa sem nekako vedel, da bo prednost zadoščala, če bom do cilja kolesaril v svojem ritmu,« je vidno olajšani Kisovčan razlagal na cilju, ko je pred Carapazom obdržal 24 sekund prednosti.
Za konec je sledila še parada do Madrida. Roglič se je nasmejan vozil na čelu karavane in zasluženo poziral fotografom. Ko pa so kolesarji prišli v Madrid, so pred končnim slavjem morali tam odpeljati še pet krogov, in še enkrat je tudi Roglič moral pošteno prijeti za krmilo. Ob pomoči sotekmovalcev se je na cilj pripeljal varno v času zmagovalca in ob prečkanju ciljne črte se je slavje lahko začelo čisto zares. Ob obrambi zmage na španski pentlji pa je postavil nov mejnik, saj mu je kot prvemu uspelo dvakrat zapored osvojiti tako zeleno kot rdečo majico. Kot najboljši kolesar sveta pa je takoj po koncu dirke misli že malce uprl tudi proti naslednji sezoni. »Nekaterih dirk še nisem osvojil in ostajajo kot cilj za prihodnost,« je dejal in priznal, da je pred tem na sporedu malo slavja in veselja.
