»Trasi letošnjega francoskega Toura in španske Vuelte sta si bili po mojem mnenju precej podobni. Toda v kolesarstvu velja nenapisano pravilo, da dirko naredijo kolesarji, ne pa organizatorji. Tekmovalci delajo etape težje ali lažje, odvisno od načina dirkanja, kar se je znova potrdilo na obeh dirkah. Razlika je bila le v tem, da se je Tour odločil na kronometru predzadnji dan dirke, Vuelta pa predvsem na ravninskih etapah,« pravi direktor novomeškega kluba Bogdan Fink. Obe dirki sta imeli le en kronometer (letošnji Giro kar tri), španska pentlja je imela tri etape manj (18-21) in je bila krajša za 587 kilometrov (2883-3470).
Carapaz jih je zbral trikrat manj
Na Touru si je Roglič privozil 33 bonifikacijskih sekund in je bil v tem elementu najuspešnejši kolesar na dirki (na drugem mestu njegov rojak Tadej Pogačar z 32 sekundami), na Vuelti pa jih je nabral kar 48. Le za primerjavo: drugouvrščeni Richard Carapaz (Ineos Grenadiers) jih je zbral zgolj 16 oziroma trikrat manj. To pomeni, da je Slovenec zbral kar 32 sekund več kot Ekvadorec, ki bi brez bonifikacij obeh zmagal v skupnem seštevku, v katerem je na koncu zaostal za 24 sekund. »Prepričan sem, da je prav to odločilo zmagovalca v Španiji. Že z zmago na uvodni etapi si je Roglič privozil deset sekund bonifikacije, v prvih treh pa skupno kar 22. Ko ima glede na profil etape možnost za bonifikacijo, jo skoraj vedno tudi izkoristi. Vsak kolesar ima priložnost, da si privozi bonifikacijske sekunde, Roglič pa je tisti, ki zna v pravem trenutku narediti prav tisto, kar je najbolj potrebno za bonuse. Ko v končnici etap odpadejo najboljši klasični sprinterji, Roglič zlahka in zelo uspešno sprinta,« ocenjuje Fink.
V Franciji je 31-letni Zasavec predzadnji dan pogorel na kronometru in iz rok izpustil skupno zmago, na sobotni etapi v Španiji pa je proti drugouvrščenemu Carapazu izgubil 21 sekund oziroma skoraj polovico prednosti po 16 etapah (45 sekund). Toda Fink meni, da tokrat ni bilo razlogov za paniko: »Roglič je imel v glavi narejen načrt in taktiko, vozil pa je v svojem ritmu. Ne glede na morebitne napadalce je vedel, da bo v svojem ritmu pravočasno privozil do cilja in skupne zmage. Ko je Carapaz v končnici napadel, je bil na koncu z močmi, Roglič pa je mirno nadaljeval v svojem ritmu. Verjetno si je dejal: 'Zakaj bi se zaganjal za njim in šel v 'rdeče obrate', potem pa ne vem, kaj se bo z mano zgodilo do cilja?' Jasno mu je bilo, da mu Carapaz ne more vzeti 45 sekund prednosti in mu sleči rdečo majico vodilnega, zato se ni pustil zmesti.«
Jasno je, da je Roglič boljši
Tudi na Vuelti se je znova pokazalo, kako pomembna je v kolesarstvu ekipa, v odločilnih trenutkih pa je imel Roglič ob sebi precej več pomočnikov kot Carapaz. »Vodilni možje v Jumbo-Vismi odlično kadrujejo in izbirajo tekmovalno in značajsko prave kolesarje za ekipo. Ineos je dobra ekipa, a se še vedno išče, še vedno ni pravi, čeprav je dobil letošnji italijanski Giro (Tao Geoghegan Hart, op. p.). Jumbo-Visma je prišla na Vuelto z vrhunsko ekipo in dvema kapetanoma, a je Nizozemec Tom Dumoulin hitro odnehal in Roglič je suvereno postal številka ena. Vseeno je Ineos na Giru in Vuelti, ki sta se letos delno prekrivala, kar dobro opravil svoje delo, prav tako Jumbo-Visma na Touru in Vuelti, vendar je nizozemska ekipa povsem pogorela na Giru, ki ga je nato predčasno zapustila zaradi koronavirusa,« opisuje Fink in dodaja, da je Roglič – ker je težji od tekmecev – nekaj izgubil na vzponu na legendarni Angliru, a je vse prepričljivo nadoknadil s sprinti in bonifikacijskimi sekundami.
Bi lahko Carapaz resneje ogrozil Rogličevo skupno zmago, če bi imel ob sebi takšno vrhunsko ekipo, kot je Jumbo-Visma? »Ne,« je prepričan direktor Bogdan Fink. »Roglič je vedno sam naredil razliko takrat, ko je bilo to najbolj potrebno – z bonifikacijskimi sekundami v ciljnih sprintih. Tako je dirkal že na Touru, zdaj je zgolj 'ponovil vajo' na Vuelti. V sprintih etap vsak kolesar ostane sam in je odvisen le sam od sebe, za razliko od Rogliča pa Carapaz ne more sprintati v skupini in prvi prečkati ciljne črte ali biti vsaj pri vrhu, saj je tipičen hribolazec. Ko pogledamo končni vrstni red na španski dirki, ugotovimo to, kar je sicer že znano: da je Roglič precej boljši kolesar kot Carapaz.«
