Vpliv koronavirusa na slovenske nogometne prvoligaše v letošnji sezoni ni zanemarljiv. Zaradi številnih okužb igralcev in odhodov v samoizolacijo ekipe s težavo vzdržujejo formo in dosegajo konsistentne rezultate, posledično pa je prvenstvo eno najbolj izenačenih v zadnjih letih. »Vsak lahko premaga vsakogar,« meni trener Brava Dejan Grabić, ki izjemno izenačenost pripisuje predvsem dejstvu, da se ekipe spopadajo z zelo podobnimi težavami, pa tudi kratkemu premoru med lansko in sedanjo sezono, zaradi česar ni bilo dovolj dolgega psihološkega in fizičnega predaha.
A to je le eden od izzivov, s katerimi se sooča Grabić po končani prvi četrtini prvenstva. V zadnjih tednih mu največjega predstavlja načrtovanje treningov na srednji rok, pri čemer izpostavi desetdnevno samoizolacijo, v katero so morali oditi njegovi igralci po oktobrski tekmi z Muro. »Takšen premor za načrtovanje treningov predstavlja katastrofo. Igralci niso smeli trenirati in so bili le doma, zato so imeli že na prvem treningu po vrnitvi takoj težave z mišicami. Nekateri se zaradi tega šele zdaj vračajo v običajen ritem,« pravi eden najbolj obetavnih mladih slovenskih strokovnjakov. Dodaja, da se pred tem s takšnimi problemi v klubu niso srečevali, zdaj pa imajo vsak teden po dva ali tri igralce z natrganimi mišicami.
S tremi zmagami, dvema remijema in štirimi porazi Bravo z enajstimi točkami v prvenstvu zaseda šesto mesto, kar je identičen izkupiček, kot ga je imel po devetih krogih lani. »Po prikazanem z doseženim ne moremo biti zadovoljni,« ocenjuje 40-letni trener, prepričan, da bi glede na potek nekaterih dvobojev lahko imeli na računu tudi nekaj točk več. Njegova ekipa si tudi v letošnji sezoni prizadeva za hitro, agresivno igro, usmerjeno proti nasprotnikovemu golu, kar pa ji z odhodom napadalcev Roka Baturine in Aljoše Matka za zdaj na tekmah še ne uspe prikazati. »Lepo je, da imamo deset različnih strelcev, a v tem trenutku nimamo igralcev, kot sta bila onadva. Oba sta pred golom zelo dobro zaključevala in odlično reševala situacije ena na ena. To je v nogometu najtežje najti in predstavlja največjo umetnost.«
Da Bravo še ni na ravni, ki jo od svojih nogometašev želi in zahteva Grabić, je razvidno iz obrambe, ki je prejela že 14 golov in je za goriško druga najslabša v ligi. »Če se bo ta trend nadaljeval, se bomo borili za obstanek,« opozarja sogovornik, a v isti sapi doda, da imajo prav v obrambi najmlajše igralce. »Potrebujejo čas, da se kaj naučijo iz svojih napak. V Bravu jim to omogočamo, zaradi tega pa včasih trpi tudi rezultat.«
Na vprašanje, ali je zaradi negotovih časov do igralcev bolj prizanesljiv in od njih zahteva manj kot običajno, trener odgovarja: »Podzavestno morda res. A v prejšnjem tednu je prišlo do streznitve in ugotovitve, da ne moremo trenirati in igrati z ročno zavoro. Smo del vrhunskega športa in kdor bo želel narediti korak naprej in igrati v tujini za močnejše klube, ga čakajo podobne razmere kot te, s katerimi se spopadamo zdaj. Moramo se znajti v novih okoliščinah, ki so nepredvidljive in nove za vse.
