Ko se je Sacha Baron Cohen leta 2006 prvič predstavil kot Borat, so bili časi drugačni. V Ameriki je predsednikoval George W. Bush, teorije zarot niso bile del mainstream politike, predstavniki ljudi pa še niso tvitali neumnosti. Telefoni so se komajda navadili na GPS in Wi-Fi, odkriti rasizem in seksizem sta prišla potem. 14 let pozneje Borat ostaja isti. Še naprej se požvižga na pravila spodobnosti, še vedno je stereotipen vzhodnjak košatih brk in cenene sive obleke, ki pod pretvezo otroške naivnosti ne varčuje z neokusnimi šalami in predsodki. Še vedno je antisemit, šovinist in kseonofob, nadaljevanje dogodivščin fiktivnega kazahstanskega novinarja pa ima še naprej enak format. Cohen pod pretvezo neizobraženega, neotesanega tujca Američane postavlja v neprijetne situacije in iz njih izvablja primitivne reakcije. Borat tudi leta 2020 razgalja površinske vrednote, le da tokrat s pomočjo hčerke Tutar, v katero se je izjemno prelevila bolgarska igralka Maria Bakalova. A v vmesnem času se je marsikaj spremenilo, meje dobrega okusa so drugačne.
Zgodba pa gre nekako takole: potem ko je v prvem delu reporter Borat onečastil svojo domovino, je bil obsojen na težaško delo v gulagu, a Kazahstan ima po dolgih letih prisilnega dela zanj posebno nalogo. Predsedniška palača ga pošlje v ZDA. Borat je navdušen. Obame sicer ne mara, saj da je zloben, so mu pa zato pri srcu Vladimir Putin, Kim Džong Un, Jair Bolsonaro, v črnca našemljeni Justin Trudeau in seveda tudi »McDonald« »naredite Ameriko znova veliko« Trump. Ameriškemu predsedniku naj bi v potrditev zavezništva držav izročil posebno darilo. Sprva je kot meddržavniška podkupnina mišljena opica, ki je hkrati kazahstanski kulturni minister, a ta na poti v obljubljeno deželo umre. Borat ima torej težavo, podobno tisti pri nas. Ne to, da imamo namesto kulturnega ministra opico, ampak da tudi našemu šefu prosvete menda strežejo po življenju. A Borat hitro najde rešitev. Vpraša se, kaj poleg ubogljivih lakajev še imajo radi moški na oblasti in podpredsedniku Michaelu Penceu na republikansko konvencijo namesto opice prinese kar svojo hčerko. Kazahstanski trojanski konj je ženska trofeja.
Očitne laži
Preoblečen v Trumpa se dere Michael Penis, pri čemer ga varnostna služba ekspeditivno pospremi proti izhodu. Borat pač ne ve, da Pence večerja samo s svojo ženo in da republikanci niso takšni fantje. Da Trump ni takšen, da je bil takšen Clinton. A prav moški penis je tisto, kar poganja scenarij drugega dela Boratovih dogodivščin. Tutar je stara 15 let in je najstarejša neporočena ženska v Kazahstanu. Sanja o svojem bodočem princu, uboga očeta in gleda risanke; na primer tisto, v kateri kralj Trump princeso Melanio najprej zgrabi za vagino, nato pa z njo zapleše. Tudi Borat se trudi, da bi lahko njegova hčerka izpolnila svojo vlogo v družbi. Kupi ji kletko, pošlje jo na tečaj »kako postati sladka mala« in zanjo uredi preobrazbo v slogu resničnostih oddaj. Humor je seveda trapast, infantilen, vulgaren in maksimalno očiten, ni pa tako šokanten kot leta 2009, ko je Cohen igral Bruna iz Celovca, geja, ki je želel postati najslavnejši Avstrijec po Adolfu Hitlerju. A Borat seveda ni samo komedija. Borat je deloval in deluje, ker nas Borat nasmeji, Cohen pa prisili k razmisleku.
Tudi drugi film o Boratu želi povedati nekaj o ameriški družbi. A tisto, kar je bilo v času Busha še prikrito, je danes povsem transparentno. In zaradi tega preprosto zmanjka prave napetosti, četudi se je pred premiero zdelo drugače. Svetovni mediji so se namreč na veliko spraševali, ali si je Trumpov odvetnik Rudy Giuliani v sobi z Bakalovo res zgolj popravljal srajco ali pa se je vendarle pripravljal na seks. Zadeva je seveda retorične narave, ob ogledu pa ne doseže pravega vrhunca. Kar je povedno samo po sebi. Ta antivrhunec je ključ do tega, zakaj Borat v drugo ni tako učinkovit kot v prvo. Amerika je danes preprosto bolj nora in bolj vulgarna kot kdajkoli prej. Laži so lahko očitne, Američani pa ne potrebujejo več nekega zaplankanega kazahstankega novinarja, da jim da zeleno luč za ksenofobijo in seksizem. Danes nas težko kaj preseneti, danes nam Borat težje ponudi nekaj, česar še nismo videli. Danes si lahko seksist in ksenofob pa ti je vseeno. Prekositi politike, ki najprej vklopijo tipkovnice, nato pa možgane, ni lahko, Borat pa še zdaleč ni več edini odkriti cepec. Tudi Borat je na omrežjih že podprl Donalda Trumpa.
