Število milijarderjev se je v zadnjem desetletju podvojilo. Na svetu jih je danes več kot dva tisoč. Preveč ni nikoli dovolj. Neenakih je čedalje več. Globoko v makedonskih gorah, v zapuščeni vasi brez cest, elektrike in tekoče vode živi Hatidže s svojo ostarelo, napol slepo materjo. Hatidže je ena izmed neenakih. Hatidže je čebelarka. Čebele niso sposobne živeti samostojno, zato živijo v družinah. Čebele potrebujejo za razvoj cvetni prah, vodo, zrak, toploto in med. Hatidže vzame polovico, drugo polovico medu pusti čebelam. Jemlje in vrača. Odstotek najbogatejših ima dvakrat več kot vsi drugi prebivalci sveta, a se superbogati vseeno izognejo do 30 odstotkom davčnih obveznosti.
Hatidže živi od socialne pomoči in občasne prodaje medu v mestu, oddaljenem štiri ure hoda. V Skopju prodaja prvovrsten pridelek. Za 20, 16, 15 ali 10 evrov po kozarcu. Odvisno od povpraševanja. Pohlepna ni, prodati mora. Po rodu je Turkinja, po duši dobrotnica. Leta in leta sama skrbi za svojo mater, ki je priklenjena na posteljo. Bratje so odšli. Da, neenakost je tudi seksistična. V njen ritem nekega dne dregne nomadska družina, ki prispe hrupno, s sedmimi otroki in čredo krav. Hatidže ni bila nikoli poročena, nima otrok, razveseli se družbe. In ker je preprosta, ker je ljubezniva in ker drugače pač ne zna, ne varčuje ne z rakijo ne s starodavnimi čebelarskimi nasveti.
Ko je najhujši virus prav kapitalizem
A ti nasveti so nasveti skromne ženske, ki živi v sožitju z naravo. Trezni in racionalni, nezdružljivi z zunanjim svetom. Predmoderna praksa trešči ob biznis. »Ne moreš mi prodajati po kilo, 200 kilogramov rabim,« pravi preprodajalec sosedu Husseinu. In ker ga sosed posluša, ker svojim čebelam ne pusti ničesar, ker narava ni kompatibilna s tržno logiko, sosedove čebele napadejo čebele Hatidže. In ko Hatidže nekako vseeno reši svoj roj in ga preseli v deblo nad reko, ji izropajo tudi rezervni načrt. V tej sladki tragediji postane očitno, kako je izmed vseh virusov, ki ogrožajo človeka, najhujši virus prav kapitalizem. Ki mu nikoli ni dovolj. Ki v želji po zaslužku podreja in izkorišča, za sabo pa pušča neenakost in razdejane ekosisteme.
Virus, ki ga ne zajezi nobena karantena, ki doseže celo najbolj izolirane kraje. Odročne makedonske planjave, vasico Bekirlija, vasico bogu za hrbtom, kamor ne vodi nobena cesta in jo je filmarska ekipa našla šele s pomočjo nečaka Hatidže. Ne, kapitalizem ne pozna meja. In Medena dežela ne kaže s prstom na drugorazredne, temveč skozi nemoč neke ženske pokaže nemoč posameznika. Nemoč proti razredni delitvi, nemoč proti posegom v naravo, nemoč proti sistemu. Krivi torej niso sosedje in preprodajalci, ljudje so pač kot čebele – prignani do roba se borijo za preživetje tako, da se borijo drug proti drugemu. Skozi prispodobo vidimo, kako so ljudi v resnici zatajile nacionalne politike in mednarodne organizacije. Kako je svetovnim trgovinskim organizacijam, evropskim unijam, združenim narodom in mednarodnim denarnim skladom neenakost ušla izpod nadzora. Kako ta izgubljena bitka v neravnotežje poriva naravo. V svetu institucij, ki to niso, v svetu bezosov, zuckerbergov in muskov, je zato institucija stara in koščena čebelarka. Ne zaradi tistega, kar doživi, temveč zaradi tega, ker tudi, ko jo priženejo do roba, ne spremeni svojih vrednot.
O malih ljudeh, ki jih je globalizacija pustila za sabo
Ta nevsiljivi, opazovalni, alegorično bogati dokumentarec makedonskega dvojčka Tamara Kotevska in Ljubomir Stefanov je preprosta zgodba o malih ljudeh in nekih drugih svetovih, ki jih je globalizacija pustila za sabo. Tujih, drugačnih, docela nepredstavljivih. Čudovito posnet dokument nekega nevsakdanjega vsakdanjika, ki v času velikega izobilja in velike neenakosti, tehnološkega napredka in ekonomskega izkoriščanja služi kot opomin na pomembnost skromnosti, moralnih norm in ravnovesja med človeško dejavnostjo in naravo. Okoljska prispodoba, ki skozi intimno slika širše družbeno. Medena dežela je prvi film v zgodovini oskarjev, ki je bil nominiran tako za najboljši mednarodni celovečerec kot za najboljši dokumentarec, a Medena dežela ni film, ki se ga po ogledu priporoči zaradi zlatih kipcev, pač pa zaradi nujnega, a vedno znova prezrtega sporočila. Medena dežela je film za naš čas.
