Na Poljskem na čelu proslav dneva neodvisnosti že tradicionalno vidimo ultranacionaliste in konservativce. Ko na Poljskem praznujejo dan neodvisnosti, so to hkrati največji shodi skrajnih desničarjev v Evropi. Poljski nestrpneži, ki si pravijo katoliški patrioti, mahajo s keltskimi križi in vzklikajo »homoseksualci so prepovedani«. Pred njimi stojijo mame z otroškimi vozički, za njimi pa duhovniki z rožnimi venci. Poljska je dežela, kjer je tretjina ozemlja tako imenovano območje brez LGBT, kjer je katoliška skupina lani blizu Gdanska javno zažigala knjige o Harryju Potterju in kjer v Krakovu, rojstnem kraju papeža Janeza Pavla II., povedo, da so državni sovražniki »neomarksisti in mavrična kuga«. Takšna je tudi vlada, ki ne mara istanbulske konvencije in prisega na verski fundamentalizem. Na Poljskem hodita Bog in država z roko v roki, na Poljskem je Bog nad Brusljem, pravijo.
Prestopniki in duhovniki
Ko iz Poljske v slovenske kinodvorane pride film na temo poljskega katolicizma, ima gledalec določena pričakovanja. Toda Corpus Christi ni film o mešanju politike in vere, niti film, ki bi naslovil številne poljske škandale spolnih zlorab, kot je to storil Tomasz Sekielski v dokumentarcu Ne povej nikomur (2019), ali recimo oskarjevska drama V žarišču (2015), pa na primer čilski triler Klub (2015), ki je spregovoril o vatikanskem premeščanju pedofilov v halji. Ne, Corpus Christi je filmska interpretacija resničnega primera mladeniča, ki se je nekaj mesecev uspešno pretvarjal, da je duhovnik. Poljska Katoliška cerkev ima poleg vseh drugih težav še težave s sleparji v lastnih vrstah. A režiser Jan Komasa v svojem celovečercu, ki je bil nominiran za oskarja, pove veliko o vseh tistih večjih težavah ravno s tem, ko o njih neposredno ne govori. S tem, ko govori o naravi vere.
S tem, ko govori o mladem fantu, ki je skrenil na kriva pota, še preden se mu je življenje dobro začelo. O dvajsetletnem Danielu (Bartosz Bielenia), prestopniku bledega obraza, ki je videti, kot da ima za sabo že celo življenje kokaina, pijače in težav. Suhljat, globokih podočnjakov in prodornih modrih oči išče izhod iz prevzgojnega zavoda, v katerem se fantje učijo za poklic lesarskega tehnika in se moda pospravljajo v predale. Ker Daniel bolj kot klic žage sliši klic Boga, se zgodi, da v vasi na meji s Slovaško po laži in naključju prevzame vodenje župnije. Tamkajšnji župnik ni pretirano sumničav do kaplanskega prišleka, za povrh pa pregloboko in prerad pogleda v kozarec. Karizmatični novi pridigar se izkaže kot priročna zamenjava za čas odvajanja od alkohola, navdihnjeni mašni nastopi pa zdramijo skupnost, ki se ne zna soočiti z lokalno tragedijo.
Pridigati in delati
Medtem ko je Corpus Christi brez dvoma film filozofskega premisleka o tem, komu je namenjeno govoriti v imenu Boga, in o tem, katere globoke človekove potrebe pravzaprav zapolnjuje vera, je tudi film, ki nastavlja ogledalo poljskemu katolicizmu. Ki pokaže, kako smrt šestih najstnikov objokuje mala skupnost. Kako dobri in pobožni ljudje delajo tisto, kar je všeč Bogu. Kako tisti s Kristusom v srcu v nedeljo lepo oblečeni hodijo k maši, čez teden pa svoj gnev odlagajo pri vdovi domnevno krivega voznika drugega avtomobila. Ji pišejo neblagoslovljena pisma in na pročelju njene hiše puščajo prostaška sporočila. Prejšnji župnik pa božji besedi sledi tako, da umrlega v imenu jeznih faranov ne pokoplje niti leto dni po dogodku. Odpuščajo naj drugi.
Vprašanje, kaj je resnična vera in kaj le fasada, je torej v poljski drami s primesmi trilerja retorične narave. Toda Corpus Christi ni film, ki bi kazal s prstom in obsojal, ni film lahkih odgovorov in površnih moralnih sodb. Če kaj, je Corpus Christi provokativna drama o veri in odpuščanju. O tem, da je lažje sovražiti kot sprejemati. Begunce, homoseksualce, ateiste, feministke, komuniste. Voznika drugega avtomobila. V tem mali oder male skupnosti pravzaprav ni tako drugačen od velikega odra. Le da mali sovražijo, ker je tako lažje, veliki pa iz koristoljubja. Robert Bakiewicz, vidni poljski domoljub, je na lanskem shodu v Varšavi 60.000 zbranih vprašal: »Ali veste, česa se marksisti in levičarji bojijo,« in pokazal na Kristusov križ. A kot vidimo v filmu Corpus Christi, imajo s Kristusovim naukom na vsakem koraku dovolj težav (poljski) kristjani sami.
