Oživimo buhteljne!

Ha! Večina verjetno že dolgo ne. Navsezadnje, koliko gostiln poznate, ki jih imajo v stalni ponudbi? Tudi to vprašanje je bilo bolj retorično. Ampak verjetno bolj malo, če sploh kakšno, in to čeprav bi lahko z buhteljni in podobnimi jedmi vsaj v krajih z zimskim ali planinskim turizmom zaslužili malo bogastvo, kot to uspeva nekaterim našim severnim sosedom …

No, zgoraj podpisani pozna vsaj eno precej močno pohodniško kulinarično postojanko, priljubljeno med precejšnjim delom Ljubljančanov, kjer se vsaj ob koncih tedna dobi takšne buhteljne, da jih je treba skoraj vikati. Niso le izjemno slastni in pripravljeni po starem receptu, ampak tudi zajetni, da zaležejo za samostojno malico tistim, ki se do njih potrudijo, če le pridejo pravočasno. Domujejo namreč na partizanski Rašici nad Ljubljano, v koči na Vrhu Staneta Kosca. Za tiste, ki jim ljubljanske šege niso blizu: na Šmarno goro se gre na ocvrte miške (in še kaj), na Rašico pa na buhteljne (in še kaj).

Buhteljni pa seveda nikakor niso le ljubljanska specialiteta, saj jih, čeprav so malce pozabljeni, na imenitne načine pripravljajo po vsej naši deželici in še veliko širše, a o tem nekoliko pozneje. Morda so nekoliko spolzeli v pozabo tudi zaradi vdora poceni in nekakovostnih slaščic, tudi cenenih krofov, s katerimi nas dandanes v trgovinah skorajda obmetavajo … Ampak nič ne dé, te odlične slastne kepe si lahko z malo spretnosti pripravimo doma, po babičinem receptu ali pač po tem, ki vam ga predlagamo danes.

Buhtelj je sicer tipična avstro-ogrska slaščica, ki je načeloma nekoliko manj sladka in zato primerna tudi, denimo, za zajtrk. Ime buhtelj (kakor tudi jed sama) izvira iz nam bratske Češke, kjer mu pravijo buchta, kar lahko pomeni tudi (vzhajana, buhteča) kepa ali bunka. Nemci in Avstrijci, pri katerih je ta specialiteta še posebno priljubljena, imajo zanjo številna imena, denimo iz češčine prevzeti buchteln ali wuchteln, pa tudi domači ofennudeln in rohrnudeln, Madžari ji pravijo bukta, pri Hrvatih so buhteljni buhtle, Bosanci jim pravijo tudi napuhanci … Vse našteto pa pri vseh pomeni enako: sladki kvašeni cmoki s polnilom ali brez, pečeni v pečici. V Avstriji in na Češkem so največkrat bogato napolnjeni s češpljevo marmelado oziroma povidlom, makom, skuto ali marelično marmelado, na Bavarskem tudi z rozinami ali svežimi celimi izkoščičenimi češpljami.

Za Dunaj z okolico je značilno, da denimo pet surovih buhteljnov zložijo ob obod namaščenega pekača, v sredino pa položijo šestega. Ko jed vzhaja in se speče, nastane nekakšna roža, ki jo posujejo s sladkorjem v prahu in postrežejo še toplo. Poznamo tudi tako imenovane buhteljne zlatnike, ki pa so nenadevana manjša različica velikosti kokošjega jajca. Zlasti Avstrijci in Nemci nadevane buhteljne – podobno kot v pari kuhane kvašene cmoke (po nemško germknödel) – radi oblijejo z vročo vaniljevo omako, ponekod pa jih nenadevane postrežejo zgolj s kislo smetano.

Po buhteljnih, ki jih je v Avstriji mogoče z vaniljevo omako ali brez nje naročiti v domala vsaki planinski oziroma smučarski koči, na daleč slovi legendarna dunajska kavarna Hawelka, kjer jih je legendarna gospodarica Josefine Hawelka za goste lastnoročno pripravljala vse do svojega bridkega konca leta 2005, njo in njene buhteljne pa opeva uspešnica avstrijskega pevca Georga Danzerja Jö schau. Dunajskih zgodb z buhteljni pa s tem nikakor še ni konec. V obdobju bidermajerja so na dunajski vzpetini Hermannskogel vsako leto 21. januarja in 29. avgusta prodajali tako imenovane terna buhteljne, ki so bili namesto sladkih polnil napolnjeni z loterijskimi listki, ki so prinašali lepe nagrade.

Pri nas je navada, da buhteljne polnimo večinoma z marmelado, izredno dobri pa so tudi polnjeni z orehovo maso, ki jo pripravimo enako kot nadev za potico. In potem so tu še rožičevi in pehtranovi buhteljni … Ste pomislili, kaj lepo pristaja takšnim buhteljnom in jih dopolni? Kompot, seveda! Ali pa jabolčna čežana.

Obstajajo pa tudi drugačni buhteljni, s slanim polnilom. Pripravimo jih enako kot sladke, le da sladkorja dodamo le za ščepec. In s čim jih polniti? Če sami nimate ideje, pomislite, s čim vse se da obložiti pico ali denimo nadevati burek. Z enakimi specialitetami lahko napolnimo tudi buhteljne. Torej s paradižnikom in mocarelo (in pršutom) za prigrizek ob vinu ali pivu, za k jedem z žara kakšen mladi sir in ajvar … omejitev je le domišljija. Zagotovo se bo ob to sicer obregnil kdo z mnenjem, da takšne tradicionalne jedi ne gre križati s tujimi idejami. Ampak – zakaj pa ne? Korajža velja, časa pa imamo v teh norih dneh večinoma tudi dovolj. Pa dober tek!