Seveda je še prezgodaj sklepati, ali bo res tako. Sam sicer z bolniki, ki so preboleli covid-19, nimam nobenih izkušenj, lahko pa predvidevam, da bo pri nekaterih podobno, kot sem opažal v svoji skoraj petdesetletni zdravniški praksi med zdravljenjem nekaterih drugih bolezni in bolezenskih stanj ter po njem.

Da bi to trditev podkrepil, bom navedel nekaj primerov, ki jih ni bilo malo, so se mi pa zelo vtisnili v spomin.

Spominjam se bolnika, ki je po ekstrakciji zoba nenavadno dolgo krvavel. Čeprav ni kazal nobenih znakov krvne bolezni, smo po pregledu krvi ugotovili nenavadno nizko število trombocitov, ki so ključni pri strjevanju krvi. Po dodatnih preiskavah smo kaj hitro posumili na sistemsko krvno bolezen levkemijo in tako je v bistvu vsakdanji zobozdravstveni poseg demaskiral krvno bolezen v zgodnji fazi bolezni.

Drugi bolnik je bil hospitalno obravnavan zaradi angine pektoris in grozečega srčnega infarkta. Po uspešni vstavitvi stenta v prizadeto koronarno arterijo smo ob sistematskem rentgenskem slikanju prsnih organov ugotovili sumljivo spremembo na pljučih. Takoj smo seveda najprej posumili na možnost pljučnega raka in v kasnejšem diagnostičnem postopku, ko je stanje srca to dopuščalo, smo v času iste hospitalizacije opravili vse potrebne preiskave, potrdili klinični sum in bolnik je bil uspešno operiran.

Ko smo nekoč zdravili bolnike s srčnim infarktom s sredstvi za raztapljanje krvnih strdkov, smo odkrili marsikatero drugo bolezen v tako zgodnjem stadiju, da so bili bolniki kasneje uspešno in predvsem pravočasno diagnostično obravnavani in tudi zdravljeni. Tako se je denimo zgodilo, da je bolnik potem, ko je bil zdravljen zaradi srčnega infarkta, kmalu po infuziji omenjenih zdravil že v času rehabilitacije v bolnišnici začel bruhati črno obarvano želodčno vsebino. Po pregledu zgornjih prebavil smo diagnosticirali raka želodca v zgodnji fazi bolezni, ko je bila operacija še možna in uspešna ter radikalna. Podobno se je zgodilo, da je bolnik začel krvaveti iz spodnjih prebavil in ob kolonoskopiji smo odkrili malignome ali druge bolezenske spremembe debelega črevesja. Podobno se je včasih pojavil krvav urin, kar je bil za nas alarm, da smo sistematično pregledali sečila in včasih odkrili tumor ledvic, mehurja ali pri moških prostate, pri ženskah pa rodil.

Niso pa bile vse zgodbe dobre, saj se je včasih pojavila krvavitev, ki smo se je najbolj bali, in to zlasti v možgane. Take krvavitve so bile žal pogosto usodne in jih ni bilo mogoče predvideti vnaprej.

Tudi pri covidu-19 nas čaka v prihodnje veliko dela in skrbi za bolnike, ki so (in še bodo) preboleli to doslej neznano bolezen s hudimi zapleti. Zelo nazorno je svojo težko izkušnjo javno objavil strokovni direktor Ginekološke klinike UKC Ljubljana, za kar mu gre vse priznanje. Kdor ne verjame izpovedi tako izkušenega zdravnika, ki je k sreči bolezen prebolel, temu res ni pomoči in naj se vede vsaj tako, da ne bo ogrožal drugih, če mu že za lastno zdravje in življenje ni dosti mar.

Dobra stran pa bo tudi to, da bodo ti bolniki skrbno spremljani tudi po odpustu iz bolnišnice in marsikateri bo deležen preiskav, ki bodo prej odkrile nekatere druge bolezni, kar je pri prognozi ključno za uspešno in dokončno ozdravitev.

In ne nazadnje bo dobra stran covida-19 tudi drugačno vedenje glede zaščite sebe in splošne higiene, zlasti pa higiene kašlja ter pljuvanja vsepovprek, kar je pri mnogih kar navada, ne oziraje se na škodljive posledice takega početja.

Omenil pa bi še en pomemben vidik. Zdravstvene ustanove bodo postale to, kar bi morale biti. Mesto, kjer vlada mir, čistoča in red. Časov, ko so se ljudje prosto sprehajali po bolnišnicah, bo konec. Dogodkov, ko mi je sredi noči na hodniku UKC Ljubljana nekdo ponujal revijo Kralji ulice, ne bo več.

Z odgovornim vedenjem in preventivnimi ukrepi ter zlasti cepljenjem smo izkoreninili ali v znatni meri zmanjšali obolevnost (incidenco) za marsikatero nalezljivo boleznijo, ki je bila še pred nekaj desetletji strah in trepet. Sam se spominjam tuberkuloze s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let, ko je bila še dokaj pogosta bolezen in se je nemalokrat tudi slabo končala, zlasti do odkritja antibiotika streptomicina. Danes pa je po zaslugi omenjenih ukrepov dokaj sporadična in v velikem številu ozdravljiva brez hujših trajnih posledic.

Druge alternative, kot jo predlaga stroka, nimamo. To je preventiva v najširšem smislu, pa če bi še tako radi živeli svobodno in brez omejitev ter prisilne samozaščite, kot nekateri razumejo ukrepe, namenjene vsem nam.

Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.