Tako razumevanje pa nikakor ni mogoče v primeru Simone Kustec, vodje poslanske skupine stranke SMC, torej parlamentarnega obraza stranke deklariranih visokih etičnih, moralnih in političnih načel v času Cerarjeve vlade, ki je z vstopom v Janševo vlado naredila pravi salto mortale.
O pravilnosti in korektnosti moralno-etične presoje za sodelovanje v Janševi vladi redne profesorice Simone Kustec, »vrhunske intelektualke«, kot so jo poimenovali, je bilo že veliko kritično rečenega in zapisanega.
Očitno pa je, da je tudi na področju političnega presojanja popolnoma izgubila kompas in se slepo podreja vsem dejanjem Janševe vlade, ki v zadnji vulgarni arbitrarnosti brez vsakršne razlage ni dala soglasja k imenovanju novega-starega direktorja Pedagoškega inštituta kljub popolni podpori upravnih in strokovnih organov ter sodelavcev inštituta. Ministrstvo za šolstvo, izobraževanje in šport je (do zdaj sicer formalno) zahtevo za soglasje brez svojega stališča strahopetno posredovalo vladi oziroma njeni komisiji za imenovanja.
V izjavi v Dnevniku RTVS 12. oktobra 2020 pa je ministrica šla še dlje in pokazala popolno ignoriranje procedur normalnega političnega in družbenega organiziranja: »Jaz verjamem in tudi vem, da imamo v naši državi zelo veliko sposobnih strokovnjakov na polju pedagoške stroke in da, ko bomo ponovili ta razpis, bomo na koncu izbrali najboljšega možnega kandidata.« Na vprašanja novinarke o strokovni podpori sedanjemu kandidatu ministrica strahopetno ni želela odgovarjati. Tudi nič o nerazloženi in nerazložljivi zavrnitvi in nič o kandidatu.
Z drugimi besedami, postopke in pravila, ki so kraljica demokratične družbe, je po prepričanju te vlade in očitno tudi »vrhunske« politologinje Simone Kustec možno in dovoljeno ignorirati vsakič, ko jim niso pogodu, in jih ponavljati toliko časa, dokler niso zadovoljni z njihovim rezultatom. Razpisi ne pomenijo nič, kvalifikacije in strokovna podpora kandidatom, ki jim niso povšeči, ne pomenijo nič. Skratka popoln voluntarizem in arbitrarnost, značilna za totalitarizem vladajoče politike.
Kako se lahko Simona Kustec vsako jutro pogleda v ogledalo po vsakem novem nasilnem, avtoritarnem in totalitarnem ukrepu vlade in njenih ministrskih kolegov? Kako lahko podpira svojega strankarskega šefa Počivalška ob vseh dokazih korupcije pri nabavi protikoronskih pripomočkov? Kako lahko gleda v oči svoje znance, prijatelje, sorodnike in družinske člane po vsakem izpadu svojega kolega Hojsa? Kako se sooča s kolegi na svobodomiselni Fakulteti za družbene vede po čedalje večjem policijskem nasilju in izživljanju nad mirnimi in miroljubnimi petkovimi demonstranti?
Kaj je gnalo Simono Kustec, da je iz svojega varnega in spoštovanega vrhunskega akademskega poklicnega položaja šla opravljat delo »koristnega idiota« v Janševo avtoritarno vlado s primesmi totalitarizma, ostaja velika psihološko-politična misterija. Amatersko lahko le ponudimo le nekaj predpostavk:
– prava politična epifanija, razodetje, da je bilo delovanje v okviru in usmeritvah Cerarjeve stranke SMC popolnoma napačno, zgrešeno in za Slovenijo škodljivo ter da je edino prava, pravilna, zveličavna pot, ki jo ubira stranka SDS;
– fascinacija nad brutalno premočrtnostjo Janeza Janše pri udejanjanju preobrata Slovenije v nelegitimno retrogradno desno in iliberalno smer ter neustavljiva želja sodelovati pri tem početju;
– obstoj nečesa, kar v Rusiji poimenujejo »kompromat«.
Ko se bo ta vlak politične norosti končno iztiril, bomo mogoče dobili nekaj odgovorov na zgoraj postavljena vprašanja.
Dr. Peter Tancig Ljubljana Črnuče
