Pred leti so državni uradniki graditeljem sončnih kolektorjev na domačih strehah izdajali odločbe o rušenju po nareku jedrskih lobistov. Hkrati so spodbujali demonstracije proti gradnji vetrnih elektrarn in neskončno zapletli postopke za pridobitev gradbenih dovoljenj zanje. Tako stojita danes v Sloveniji samo dve vetrni elektrarni, na Hrvaškem jih je več kot sto. Ali ko so upokojencem trgali pokojnine zaradi domnevnih dobičkov s sončnimi kolektorji.
Hreščakova za sogovornike ni izbrala poznavalcev za in proti, ampak dva, ki že dolgo izstopata s svojo pristranskostjo in lobiranjem. Cizelj, ki ga predstavljajo kot tehničnega strokovnjaka, je kritiziral »neusklajenost različnih predpisov«, kot da je največji poznavalec prava, nič pa ni komentiral, da je bila pred štiridesetimi leti zgrajena jedrska elektrarna moči 632 MW pri isti ostareli reaktorski posodi povečana na 727 MW, letna proizvodnja 3,72 TWh pa povečana na 5,5 TWh v letu 2019 oziroma načrtovano 6 TWh v letu 2020. Torej večja moč, večja izkoriščenost in daljše obratovanje. Ob isti, vedno bolj zastareli reaktorski posodi in posledično zmanjšani varnosti.
Ker Cizlja ob vsaki priliki omenjajo skupaj z Inštitutom Jožefa Štefana, se postavlja tudi vprašanje o vlogi inštituta v teh zadevah. Ali inštitut res vidi vse samo enostransko in pri jedrski energiji še ni opazil objav, kakršna je knjiga Franka von Hippla Plutonij – kako so sanje o jedrski energiji postale nočna mora, ki je izšla lani? V tej knjigi trije mednarodno priznani jedrski strokovnjaki zastopajo kritičen odnos do »plutonijske ekonomije«, ob polni podpori bivšega direktorja IAEA El Baradeja, sicer Nobelovega nagrajenca.
Drugi tehnični strokovnjak, ki mu je dala besedo Hreščakova, pa je Andrej Stritar. Ta je že konec osemdesetih let na veliki mednarodni okrogli mizi v Cankarjevem domu izjavil pred številno zgroženo publiko, da so jedrski odpadki tako varni, da bi jih on mirno spravil pod svojo posteljo. Prisotni mednarodni poznavalci so nas takrat spraševali, ali ne ve, da bi to bilo kaznivo. Vendar mu takšne neprofesionalne izjave niso škodovale, ampak so mu v nadaljevanju slovenski politiki in v EU omogočili imenovanje za direktorja uprave za jedrsko varnost in celo vodje evropskih testov jedrskih elektrarn po Fukušimi. Tak človek je dolga leta skrbel za (ne)varnost naprav z jedrsko energijo in še danes prihaja na pomoč.
Vprašanje pa je, zakaj je zagovornike jedrske energije v Sloveniji, zdaj ko Nemčija in skoraj vse evropske države zapirajo jedrske elektrarne, tako zelo strah presoje vplivov na okolje. Če bi verjeli v njeno varnost in brezhibnost, bi presojo mirno sprejeli. Tako pa se morajo skrivati za izgovorom, da bi zbiranje dokumentov za presojo predolgo trajalo. Sicer pa so tudi jedrske elektrarne v Fukušimi do nesreče veljale za vrhunsko varne in brezhibne.
Dr. Leo Šešerko, Ljubljana
