V čem je smisel civilne družbe v demokratični državi? Prvič, civilna družba je »čuvaj«, ki nadzira državne institucije, ker nam zgodovinske izkušnje kažejo, da vsaka moč nosi tveganja zlorabe in tako tudi državna. Civilna družba mora po svoji funkciji psa čuvaja »lajati«, tj. opozarjati državne institucije in uradnike na izpolnjevanje danih obljub, nadzirati državne in javne institucije ter z njimi sodelovati. Drugič, civilna družba ima legitimno funkcijo – daje državi in vladi legalnost. Zato se državni uradniki radi vidijo in fotografirajo »na kavi« z občani. Če je državni uradnik obkrožen z občani ali predstavniki združenj civilne družbe in se pogovarja z njimi o določenih problemih, ki jih tarejo, to pomeni, da ta uradnik ima legalnost, občani pa mu zaupajo. Na žalost se naši vzvišeni uradniki ne želijo pogovarjati s civilno družbo, vse dokler jih v to ne prisilijo. Očitno jim je bolj domač jezik nasilja.
Mar ni jasno obstoječi oblasti, da se prek civilne družbe lažje povezujemo? Civilna družba želi samo, da se jo sliši in seveda upoštevajo njena utemeljena razmišljanja, ker je to tudi njihova država, ki so si jo nekateri prilastili. Nespoštovanje civilne družbe pelje državo v konflikte in nebuloze tipa poslanke Janje Sluge. Pove in ostane živa. Takih slug je v naši oblastni strukturi precej. Menim, da je prihodnost Slovenije v civilni družbi, ki je korektiv te in vseh bodočih oblastnikov. Številni problemi, ki so svetovni in se odražajo v naši državi, terjajo angažiranje širokega kroga ljudi za izboljšanje stanja, in kdor ne prenese kritike, naj se ne ukvarja z državnimi posli. So tudi druge poti in izzivi, da se dokaže (ne)sposobnost. Mnogi podcenjujejo civilno družbo in jo zmerjajo s številnimi imeni, od lenuhov do parazitov, da živijo na račun davkoplačevalcev in ne vem kaj še. Sama demagogija.
Civilna družba se, kar pričakuje sedanja oblast, ne more strinjati s številnimi njenimi postopki in ravnanji ter z odločitvami. Odloča se praktično brez razprave, enosmerno, prek dopisnih sej in sporočil na twitterju. Želja po zaničevanju in uničevanju civilne družbe z različnimi metodami pritiskov je sila nevarna zadeva. Vrednostna nevtralnost, ki jo sedanja oblast pričakuje od civilne družbe, ne obstaja. Ne sme je biti. Nasprotno, civilna družba je tista, ki mora biti korektiv tej in vsaki oblasti. S tem ko nenehno opozarja in predlaga drugačno urejanje družbenih vprašanj, civilna družba upravičuje svoj obstoj in nujnost njenega delovanja. To mora dojeti sedanja oblast. Odgovornost je njena – če tega ne dojema in noče dojeti, bodo zanesljivo nastajali konflikti.
Večkrat sežem po knjigi Iva Andrića z naslovom Znamenja ob poti. V enem od svojih razmišljanj je lucidno zapisal: »Človek, ki si prizadeva zrasti tako, da vse okrog sebe zaničuje, za dosego tega uporablja nadčloveška in nečloveška merila. Pred njegovimi merili nihče ne more obstati. Enota merila je zanj: ničla. Ko vse tako premeri in zravna z zemljo, gre samo zmagovalno in zanesljivo naprej, podira vse, ker drugega ne zna in nima nič drugega, razen svojega neizmernega zadovoljstva…« Napisano pred petdesetimi leti. Se vam zdi znano? In ko pride do zadnjega znamenja ob poti? Ne verjamem, da bo spregledal, kako sam je, da je sam ena sama ničla.
Remzo Skenderović član društva SRP, Ljubljana
