Oglejmo si, kašne prihodke v obliki dividend si DS in s tem posredno upokojenci lahko obetajo od gornjih naložb. Žal ne prav veliko. Najprej zato ne, ker odpade od zneska 8,5 milijarde evrov zaokroženo 6 milijard na naložbe v podjetja, ki so za državo strateškega pomena (proizvodnja elektrike, železnice, pošta, vodno gospodarstvo…) in imajo sama tako obsežne potrebe po sredstvih za financiranje lastnega razvoja, da si od njih dividend ne gre obetati. Tržno donosnih naložb naj bi tako DS po optimističnih ocenah imel največ v vrednosti 2,5 milijarde evrov. Ob povprečnem letnem dividendnem donosu 5 odstotkov – ta ocena je prej visoka kot nizka – se torej DS na leto obeta okoli 125 milijonov evrov prihodkov v obliki dividend, in to naj bi bili njegovi edini redni prihodki.
Pri vrednotenju gornjega zneska, ki naj bi obogatil pokojninsko blagajno, je treba upoštevati, da ima ta blagajna tudi že danes prihodke od kapitalskih naložb: letos naj bi po načrtu skupaj prejela 70 milijonov evrov, od tega od Kada 50 milijonov (pod tem imenom deluje dosedanji »demografski sklad«) in od Zavarovalnice Triglav 20 milijonov evrov. Ta dva vira naj bi se preneslo v novi DS in pokojninska blagajna naj bi tako bila v prihodnje bogatejša le za razliko do 125 milijonov, to je za 55 milijonov evrov na leto. Za letošnje leto načrtuje ta blagajna prihodke v višini 5827 milijonov evrov, in če temu znesku dodamo še 55 milijonov, ki naj bi jih prispeval DS, se ta relativno poveča komaj za 0,94 odstotka. Pa še en vidik tega prispevka je vredno upoštevati. Pokojninska blagajna ima namreč že danes velik finančni primanjkljaj (redni prihodki so manjši od odhodkov), ki ga pokriva država iz državnega proračuna; za letošnje leto je načrtovan v znesku 1038 milijonov in ta bi bil manjši za 55 milijonov evrov oziroma za 5 odstotkov, če bi novi DS že deloval.
Sodeč po gornjih podatkih ne gre dvomiti, da DS, kakršnega predlaga vlada, ne bo mogel veliko pomagati pri pokrivanju vse večjih finančnih potreb, ki se obetajo pokojninski blagajni. Zakaj pa ga potem sploh ustanavljamo, se je vredno vprašati? Na to vprašanje je dr. Dušan Mramor, ekonomist in nekdanji finančni minister, nedavno odgovoril, da gre za slabo idejo, ki ne zasluži resne obravnave, njegov kolega dr. Bogomir Kovač pa zadevo pojasnjuje z besedami (Mladina, 2. oktober 2020), da je »beda sedanjih političnih elit na področju ... razvojne strategije in politike države zastrašujoča«. Tudi sam menim, da DS ne ustanavljamo zaradi potreb upokojencev, pač pa zaradi nekaterih drugih razlogov, predvsem dveh. Eden je ta, da nam tak sklad stranka DeSUS obljublja že vrsto let, in če se ga bo ustanovilo pod sedanjo vlado, bo DeSUS to lahko razglašal za pomemben dosežek v korist upokojencev, ki opravičuje to, da sodeluje v koaliciji z Janšo, čeprav so njegovi čelni ljudje ob zadnjih volitvah obljubljali, da tega ne bodo storili.
Predsednik vlade pa ima nedvomno še drug, zelo tehten argument, ki govori v prid ustanovitve DS. Upravljanje državnega premoženja namreč vladajoče politike pri nas že ves čas grobo zlorabljajo za zadovoljevanje strankarskih interesov in tudi sicer deluje to upravljanje kot močno gojišče korupcije. Teh »potencialov« pa bi ne bilo mogoče izrabiti, če bi vladajoča politika ne imela pristojnosti, da sama imenuje člane nadzornih svetov v organizacijah, ki državno premoženje upravljajo. Tako sedijo ta čas v teh nadzornih svetih še vedno osebe, ki jih je pretežno imenovala Cerarjeva vlada. Te želi Janša seveda zamenjati s svojimi ljudmi, zamenjavo pa mu bo ustanovitev DS bistveno olajšala. Še več, z DS si bo vladajoča politika še dodatno olajšala zlorabe, ki jih je doslej počela v povezavi z državnim premoženjem in so tudi med pomembnimi razlogi za to, da nam država razvojno veliko počasneje napreduje, kot bi objektivno lahko.
Premalo učinkovit razvoj samostojne Slovenije je tudi sicer osrednji razlog za to, da živijo upokojenci pri nas slabše, kot bi v primeru, če bi politika državo normalno upravljala. Naj to mnenje podprem z nekaj podatki. Lani je bil bruto družbeni proizvod na prebivalca (BDP) v sosednji Avstriji približno enkrat (95 odstotkov) večji, kot je bil Sloveniji, in to je Avstriji omogočilo, da namenja za pokojnine 14 odstotkov BDP, medtem ko je ta odstotek pri nas znašal le 9,7. Gledano na prebivalca namenja torej Avstrija za pokojnine bistveno več sredstev kot Slovenija. To ji dopušča bolj učinkovito gospodarstvo, uspešnost tega pa predvsem dokazuje, da njena politika državo zelo dobro, nekoruptno upravlja. Tudi problemi, ki jih imamo pri nas s financiranjem pokojnin – in ti bodo z leti vse večji – so dolgoročno rešljivi predvsem z drugačno, bolj učinkovito politiko upravljanja države. (Res je, tudi delati bomo morali dlje, za polno pokojnino vsaj do 65. leta, kot počno Avstrijci že danes.) Žal razmišlja naša politika povsem drugače, lep dokaz za to pa je prav to, kar nam za reševanje pokojninske problematike ponuja v obliki demografskega sklada.
Andrej Cetinski, Ljubljana
