Ko sem pred dnevi v časopisu zagledal oglasa za luksuzna stanovanja v stanovanjsko-poslovnem kompleksu Šumi in v stanovanjski stavbi, ki bo zrasla na mestu nekdanjega Kolizeja, me je preplavil močan občutek poraženosti. Zgodba je končana in mi smo izgubili, sem si mislil. Ljubljana in Ljubljančani smo izgubili in v tistem trenutku me ni zanimalo, kdo je zmagal. Strmel sem v ti neizraziti, v ničemer izjemni stavbi in zdelo se mi je, da sem ju že nekje videl, da sem se mimo njiju že sprehodil v nekem drugem mestu. Ali v predmestju nekega drugega mesta. Le da tam, v tistem predmestju nekega drugega mesta, zaradi njiju niso ničesar vrednega porušili. Ker zaradi takšnih stavb v drugih mestih ne rušijo svojih kolizejev in šumijev. Vsaj ne v takšnih mestih, v katerih bi hotel živeti.
Gledal sem torej ta novi Šumi in še bolj ta novi Kolizej in bilo mi je vseeno, ali so nas v tej igri premagali tisti, ki bodo poslej živeli v teh stavbah, ali tisti...
Moja zgodnja izkušnja z nacionalističnimi propagandnimi stroji iz zgodnjih devetdesetih let priča o tem, da poznavanje večjega števila različnih laži...
